Četrtek
10. December
ob 19.00
Galerija Janez Boljka - Gornji trg 16, Ljubljana

Vanda Vremšak – Richter: ZATIŠNOST (Odprtje slikarske razstave)

Slikarsko delo Vande Vremšak Richter je poetično, izrazno in izpovedno v polju čustvenega doživetja. Lovljenje ritma narave, ritma stvarnosti se v hotenju umetnice izpeljuje skozi podobe, ki rahlo, prefinjeno prelivno razvijajo izpoved. V nenehnem iskanje umirjenosti, skladnosti in lepote se skozi nekakšne »vizualne lekseme«, neštete oblike možnega, nepretrgoma ohranja v približevanju iskanega. Vremšakova ni namenjena k nad realnemu, ampak odkriva »nadzemno« tu na Zemlji. Svojo pot pričenja v sebi.
Likovno delovanje Vande Vremšak Richter, ki poteka že desetletja ima gotovo zanimivo in svojstveno določeno izhodišče in poreklo. Družinske korenine so jo, kot vnukinjo slikarja Toneta Kralja in hčerko skladatelja Sama Vremšaka, vsekakor opredelile že na začetku. Že kot otrok se je znašla v krogu mojstrov slovenske umetnosti. Občutje do izraza v podobi in vezanost na glasbo sta ji ostali vseskozi kot vodilo in lahko bi rekli, da sta ravno sledni ustvarili avtorico, katere podobe so danes pred nami.
Predstavljamo niz najnovejših umetničinih slik, ki pa so produkt dolgotrajnega procesa, kajti njeno delo je svojstveno povezana celota. Slogovno poenoteni in avtorsko določeni so akvarelni slikovni ekrani zasnovani kot vizualna polja, kjer se v soočenju figuralnih oziroma likovno elementarnih formulacij ustvarja indikativni nabor izraznega kontingenta. Slikarkin izvedbeni poseg je dodelan. Uprizoritveni ekran zapolnjuje z amorfnimi sledmi, ki v zgoščeni strukturi linijskega in barvnega tvorijo podobo. Kljub navidezni vehemetni spontanosti v gesti je izvedbeni postopek, poslikava pri Vremšakovi zelo premišljena in natančna. Izbor kolorita in oblika sta združena v kompozicijo, ki na podlagi akvarelne fluidnosti, rahlosti in transparentne lazurnosti oddaja vsebinsko vzdušje »nadresničnega«, vzvišenega, estetsko sublimnega. Veščina slikarkinega dela se odlikuje v izjemni detajlni obdelavi, ki se kot preobčutljivo nalaganje slikovne mase razvije v kompleksno imanenco optičnega. Kolorit, ki v sozvočju zapletene gradniške sfere podobe prednjači, se odvija v komplementarno harmoničnem spektru. Ponekod bi v njenih slikah videli določeno orientiranost v krajino, ki s sledovi figuralnega nekoliko opredeljuje oziroma določa vsebino. Podobno je to lahko vegetativna florealnost ali drugačna morfologija, ki nakazuje preslikavo naravnega. Racionalno umeščena prepoznavno upodobljena objektivnost pa je v manifestaciji izreka teh podob le izborno naslikana podlaga s funkcijo prestopa v vzporedno vsebino. Pod zavetjem figuralnega, mimetičnega je vse v polju pogleda. Podoba ne ostaja ujeta na površju. Odvija se v notranjosti, saj »iluzionizem« tu ni le fikcija dvodimenzionalnih orientirjev, ki delujejo v domeni »površinskega efekta«, ampak posega v obsežnost mentalnega. Tu nastaja prostor, ki se kot čas nabira in odseva v trenutek odmaknjenosti. Znajdemo se v igri dojemanja, kjer je izkušnja oblikovana v odnos in prepričanje, da je odmik izkušnja narave. Narave kot vseobsegajočega, kjer je bivajoče nekje znotraj uravnotežene igrivosti prepletov.
Utečeno in konstantno se poustvarjeno zateka k argumentaciji realnega v obliki realističnega mimezisa. Vremšakova ubira drugo pot. V njenih podobah je naravno, realno opazovano od znotraj v bivajočem samem. Nekje je medprostor v resničnem in navideznem. Tu v prehodu je svet zanimiv in zagoneten. Tu je neobvladljivo uklonjeno in svetloba, ki jo čutimo kot prostor postane posrednik – simbol. Odmaknjeno v sferi upodobljenega se v doživetju podobe indirektno zrcali realnost. V zamaknjenosti izpolnitve objektivnega se tu prepoznavno oblikuje mit, ki je stičišče zgodb. Pri poetični formaciji živega, naturalnega okolja je tu fabula ali bajka. Ne gre za resnico, saj v podobah praktično nimamo motiva. Ne gre za iskanje odgovorov, ampak za iskanje iskanja.
Nedvomno je, da obravnavane slike nastajajo kot notranji izliv ustvarjalke, iz notranje potrebe in brez bremena v sledenju aktualnemu. Skratka, izpovedna poetičnost Vremšakinih podob se v svoji spevnosti (glasba je pri nje vseskozi v ozadju) izpeljuje kot urejena forma spontanega likovnega govora. Kot nekakšna udejanjena preobrazba misli v govor oziroma natančneje vidni nagovor. Poduhovljen slikarski diskurz, ki ga prijetno »bremeni« bogato občutenje in globoka opora v senzibilnosti pa v podajanju artistične kreacije vsekakor podpira določeno idejnost. V zoru filozofije je Vremšakovi gotovo blizu panteizem, vendar praktično neobremenjeno prestopa tudi teoretsko ozadje new age-a in vsega, saj v aktualnem družbenem obdobju borderline-a, sodobnega razpada in groze, ki nastane ob izgubi objekta ostaja v opredelitvi neobremenjena tako s sodobnim kot preteklim. Njen »misterij« je posvetna zgodba zavedanja sebe. Koherentna zgodba, ki je poetična, saj ji vrhunec daje vzporedna, druga zgodba »osnovnega dogodka«. Vsekakor, v podobah Vremšakove ne zadenemo ob pomanjkanje smisla, torej paradigmo sodobne umetnosti, ki kot sestavljenka razpadajočega sistema, brez smerokaza, apatično in vse bolj brezmočno vegetira in postaja le pohlevna služabnica kapitala. V sorodnosti z vzhodnjaško filozofijo duha, ki ima tu povsem evropsko formo in vsebino, išče njeno slikarstvo udejanjenje v nastanku velikega doživetja znotraj drobnega, malega dogodka.
Ne v odkrivanju resnice, ampak v stadiju globoke intimnosti, kjer sta preteklost in prihodnost neposredno ujeta v trenutku zavedanja in doživetja, poskuša umetnica doseči »božanstvo bivajočega«. Ob snidenju konkretnega v individualnem je njeno delo v svoji biti vzpostavitev realnosti, ki ne ustreza nobenemu zunanjemu času. Tu gre za »dragoceni čas« dojemanja sosledja resničnosti. Vse je napeljano v vzvišenost doživetja »vsega«: dogodka v katerem se dviguje in raste zatišnost. V zelo oddaljenem kraju, zelo globoko znotraj je zatišnost. Zatišnost je blizu praznini, ki pa je popolno in neverjetno polna.

Dejan Mehmedovič

 

Vanda Vremšak-Richter je rojena v Ljubljani. Nižjo gimnazijo je obiskovala v Nemčiji. Po vrnitvi v domovino je zaključila študij germanistike na Filozofski fakulteti, kjer že vrsto let poučuje na katedri za sodobni nemški jezik. Je tudi prevajalka, prvenstveno na področju humanističnih ved in leposlovja. Med pogostimi bivanji v tujini (Dunaj, Berlin, Sofija idr.) je bogatila svoje znanje s področja slikarstva, sicer pa so bili njeni mentorji njena babica Mara Kralj in slikarji iz kroga njenih znancev, tako doma kot v tujini. Čeprav slika že dolgo in je sodelovala na več skupinskih razstavah, se je šele od leta 2010 dalje začela v javnosti predstavljati s samostojnimi razstavami. Od leta 2011 ima v Izoli v najemu bivši atelje dedka Toneta Kralja, kjer so nastale pričujoče slike. Ob nedavni peti samostojni razstavi v izolski galeriji Insula je zapisala o sebi sledeče:
“Odkar pomnim je imelo slikarstvo name velik vpliv. Vsrkavala sem moč iz slik bratov Kralj, pozneje vstopala vedno znova v sublimni svet simbolistov (Khnopff, Previati, Vrubel, Borisov-Musatov idr.), v svetlobni kozmos poznega Moneta, intimizem Zakonjškove in Ficka idr. In tu je in je bila od nekdaj glasba. Izrazito bogat čas je bilo večletno bivanje v Nemčiji, kjer sva s sestro dvojčico vstopili že kot deklici v mamin svet opernega gledališča, ki je lahko izjemno navdihujoč, saj združuje glasbo in vizualno, predvsem pa (govorim o vrhunskem podajanju) močna čustva in občutja. Glasba mi je bila položena v zibko tudi preko očeta skladatelja, ki je v odmaknjenosti od realnosti ustvarjal svoja “abstraktna” dela. Brez glasbe pravzaprav ne morem živeti. Pri samem slikanju takorekoč ne želim in ne morem biti brez njene navzočnosti. Odmakne me od vsakdana in s svojimi emotivnimi dražljaji nekako preklopi na (podzavestno) stanje višje koncentracije in senzibilnosti. Naj si bodo to Händlove klavirske suite, “Erbarme dich, mein Gott” iz Bachovega Pasiona po Mateju, dela F. Couturiera v izvedbi Kvarteta Tarkowsky, Arvo Pärt ali Philipp Glass. Ko teče ta(kšna) glasba skozi mene, gre za mistično izkušnjo neskončne, pogosto neznosne Lepote. In zdi se mi, da slika kot iluziven prostor vsrkava to lepoto in jo vrača v vizualni podobi. Tu ne gre za vizualizacijo glasbe, temveč za reinterpretacijo njenega čustveno-estetskega naboja in približevanje njeni kompozicijski strukturi.”

© IMAGO SLOVENIAE 2018. Vse pravice pridržane
Izdelava spletne strani: Pozitiven Design, Oblikovanje: LUKS Studio