Nedelja
11. Marec
ob 17.00
Gradaščica z nabrežji med Eipprovo in Gradaško ulico

POZDRAV POMLADI – GREGORČKI 2018

Pozdrav pomladi – “Gregorčki” je prireditev, s katero se spominjamo starega ljudskega običaja, ko so se obrtniki s spuščanjem lesenih ladjic z gorečimi svečkami simbolično poslovili od zime in se veselili, da s prihodom pomladi pri delu ne bodo več potrebovali luči. Po starem julijanskem koledarju se pomlad pričenja na dan svetega Gregorja, 12. marca. Tako v Ljubljani na predvečer svetega Gregorja, 11. marca, otroci po Gradaščici spuščajo različno oblikovane ladjice s svečkami, ki jih imenujemo “barčice svetega Gregorja” ali “gregorčki”. Gregorjevo je tudi praznik zaljubljencev, saj se po ljudskem izročilu na ta dan “ptički ženijo“. Tradicionalno otroško prireditev Pozdrav pomladi – “Gregorčki” že triindvajseto leto zapored pripravlja Staroljubljanski zavod za kulturo z namenom oživljanja kulturne podobe starega mestnega jedra ter oživljanja tega etnografskega običaja.

Prireditev bo tudi letos potekala na predvečer svetega Gregorja, v nedeljo, 11. marca, med 17. in 20. uro ob Gradaščici na Eipprovi ulici v Ljubljani in je brezplačna za obiskovalce. Vsako leto se je udeleži več kot tisoč otrok in staršev.

Spomladansko doživetje na prireditvi Pozdrav pomladi bo 11.3.2018 popestril kulturno-glasbeni program, za katerega bosta letos poskrbela vsestranska umetnica lutkarica in pevka Nika Solce ter multiinštrumentalist in skladatelj Lado Jakša.


Pred prireditvijo poteka vrsta likovnih in izobraževalnih delavnic po številnih šolah in vrtcih, v Slovenskem etnografskem muzeju in v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Na delavnicah otroci pod vodstvom muzejskih kustosov, pedagogov likovnega in tehničnega pouka, vzgojiteljev v vrtcih in študentov umetnosti iz naravnih in recikliranih materialov izdelujejo ladjice oziroma gregorčke. Posebna pozornost je namenjena razvoju kreativnosti otrok in varovanju okolja. Eden glavnih ciljev prireditve je izdelava Gregorčkov iz biološko razgradljivih in ekoloških odpadnih materialov. Delavnic se vsako leto udeleži več otrok, kreativnost pri izdelavi pa ne pozna meja.

Na delavnicah in prireditvi skrbimo tudi za ekološko osveščanje udeležencev in opozarjamo otroke na pomen varovanja okolja. Pred dogodkom temeljito počistimo strugo in bregove Gradaščice. Plavajoče ladjice pred izlivom Gradaščice v Ljubljanico tudi polovimo in jih odložimo v za to namenjene zabojnike.

 

Pred prireditvijo bosta potekali otroški likovni delavnici izdelovanja gregorčkov:

 

Izdelajte tudi vi svojo ladjico iz biološko razgradljivih materialov in se nam pridružite!


V primeru previsokega vodostaja, ki bi onemogočal dostop do Gradaščice ali ogrožal varnost obiskovalcev, bo prireditev odpovedana.


Prizorišče dogodka sta obrežje Gradaščice in Trnovski most, ki sta del arhitekturne zapuščine Jožeta Plečnika. Trnovski most je po znanih podatkih edini most na svetu, na katerem rastejo drevesa. V nadaljevanju objavljamo del besedila arhitekta Andreja Hrauskega, enega največjih poznavalcev Plečnikove zapuščine.

1928-32 Trnovski most

Krakovo je s Trnovim povezoval lesen most. Zaradi dotrajanosti se je leta 1875 udrl pod težo konjske vprege, ki je s kočijažem in potnico padel v Gradaščico. Most so prenovili in ga postavili na kamnite nosilce. Leta 1928 je Plečnik na povabilo direktorja mestnega gradbenega urada inženirja Matka Prelovška pričel načrtovati širšo ureditev Gradaščice. V okviru tega načrta je zasnoval tudi novi Trnovski most. Kot vse ostale, si je tudi ta most zamislil kot zgradbo, ki presega zgolj funkcijo premoščanja reke. Po eni strani most stoji pred cerkvijo, ki že zaradi svojega urbanističnega pomena zahteva pred vhodom večji odprt prostor. Po drugi strani si je Plečnik ob Gradaščici zamislil urejen park. Iz teh dveh izhodišč je nastal širok most, ki pred cerkvijo ustvarja trg, hkrati pa obdelan kot park, saj na njem rastejo drevesa. Plečnik je v pismu nečaku Matkoviču zapisal: »Trnovski most je narisan – je preko 17m širok – torej tvori trg pred cerkvijo itd.«. Za gradnjo mostu je Mestni svet julija 1931 izbral stavbenika Matka Curka, ki je most zgradil do naslednjega leta, a pešci so ga lahko uporabljali že oktobra 1931. Uradna otvoritev je bila na kresno nedeljo 24. junija 1932, ko je most blagoslovil trnovski župnik Fran Saleški Finžgar. Na portalu mostu je Plečnik predvidel dve plošči z napisoma Trnovo in Krakovo, ki ju most povezuje. Posebnost mostu je tudi drevje, ki pa ga morajo menjavati. Danes na njem rastejo breze, prvotno pa je Plečnik predvidel ciprese. Mostno ograjo zaključujejo piramide, v sredi mostu pa je na eni strani kip sv. Janeza Krstnika, zaščitnika trnovske cerkve, delo kiparja Nikolaja Pirnata, na drugi strani pa zelo strma piramida. Most je nastavek za ureditev Emonske ulice, ki naj bi po Plečnikovi zamisli povezovala Trnovo z Vegovo ulico v enotno kulturno promenado. Zato moramo tudi piramide na mostu razumeti kot del širšega sistema povezanih piramid. Sem sodita še piramida nad vogalnim vhodom v Križanke in Zoisova piramida, kompozicijo pa zaključuje Marijin steber na Šentjakobskem trgu.

1928-32 Gradaščica

Že pred prvo svetovno vojno so obstajali načrti, da bi Gradaščico speljali v novo strugo in tako pridobili nova stavbna zemljišča. Jože Plečnik je svojemu bratu Andreja leta 1914 iz Prage poslal pismo v katerem se zgraža nad temi načrti in zapiše: »Ni ga lepšga kraja, kot je ta podoba raja. Če se vodo pusti na miru in se vse predela v krasen park, v katerem in okoli katerega organizirano stoje vile, si ne morem lepšega misliti«. Gradaščico so urejali vzporedno z gradnjo Trnovskega mostu. Plečnik je zamenjal nekdanjo leseno brv z betonskim Petelinjim mostom in uredil rampe, ki se spuščajo k stopnicam, kjer so nekoč prali perilo. Nekateri viri poročajo, da je prostor služil tudi za pranje konj, ki so jih barjanski kmetje želeli očediti preden so z njimi vstopili v mesto. Kostanji so na bregovih rasli že prej, na Eipprovi jim je Plečnik dodal še breze. Današnja podoba te Plečnikove ureditve je precej spremenjena, pa tudi zanemarjena. Pred drugo svetovno vojno je bila Gradaščica še prava reka, po hudourniški preureditvi pa deluje bolj kot skromen potok.

(Celotno besedilo z naslovom »Ljubljanica kot eden glavnih urbanističnih motivov mesta – Kako je Plečnik reko približal mestu« je bilo objavljeno v reviji Ljubljana med nostalgijo in sanjami, 2016.)


 

© IMAGO SLOVENIAE 2018. Vse pravice pridržane
Izdelava spletne strani: Pozitiven Design, Oblikovanje: LUKS Studio