CHANSON D’AMOUR (Slovenija, Italija)
Aco Bišćević, tenorist in pianist
Alberto Pagani, plesalec
Spored:
Gabriel Fauré (1845–1924)
Chanson d’amour, op. 27, št. 1
(Armand Silvestre)
Cécile Chaminade (1857–1944)
Viens! mon bien-aimé
(Armand Lafrique)
Reynaldo Hahn (1874–1947)
À Chloris
(Théophile de Viau)
Cécile Chaminade (1857–1944)
Sombrero
(Édouard Guinand)
Claude Debussy (1862–1918)
La fille aux cheveux de lin, L. 15/33
(Charles-Marie-René Le conte de Lisle)
Mátyás Seiber (1905–1960)
Marguerite, elle est malade
(ljudska pesem)
Maurice Ravel (1875–1937)
Chanson des cueilleuses de lentisques, M. A. 9, št. 4
(ljudska pesem, prir. Michel Dimitri Calvocoressi)
Mátyás Seiber (1905–1960)
J’ai descendu
(ljudska pesem)
Benjamin Godard (1849–1895)
Amour fatal
(Prosper Blanchemain)
Amour, amour
(Victor Hugo)
Jean-Philippe Rameau (1683–1764)
Rossignols amoureux
(Simon–Joseph Pellegrin)
Camille Saint-Saëns (1835–1921)
Le rossignol et la rose
(vokaliza)
Reynaldo Hahn (1874–1947)
Le rossignol des lilas
(Léopold Dauphin)
Tokratni spored nam postreže z glasbenimi deli – samospevi in arijami –, ki jih odlikujeta prav posebna senzibilnost in šarm. Umetnika sta sestavila izrazito nežen, čustveno intenziven spored pastelnih barv, ki poleg ljubezenskih motivov obuja idilične podobe narave, pastirske prizore in petje slavčkov. Zato ne preseneča, da sta pri tem posegla predvsem v zakladnice slogov kot so romantika, impresionizem in modernizem.
Gabriel Fauré je bil veliki mojster francoske klasične glasbe, ki je s svojim opusom premostil prehod iz romantike k modernizmu. Ko se je rodil, je svoja dela ustvarjal Chopin, ob koncu njegovega življenja pa je že zvenela atonalna glasba Druge dunajske šole ter jazz. Fauré je, poleg orkestrskih skladb, kot je njegova priljubljena Pavana, ter enako znanega Requiema, op. 48 za zbor s solisti in orkester, ustvaril tudi večje število samospevov. Med njimi je tudi kratka zbirka Dve pesmi, op. 27 iz leta 1882. Prva od njiju, Ljubezenska pesem, je ena izmed številnih Fauréjevih uglasbitev pesmi Paula Armanda Silvestreja. Za Fauréjeve samospeve je bila značilna razkošna spevnost melodije, ki lebdi nad pogosto preprosto spremljavo, njihova lepota in močna izraznost pa je plod enkratnega navdiha.
Francoski skladatelj in pedagog Ambroise Thomas je o svoji sočasnici Cécile Chaminade izjavil, da »ni ženska, ki sklada, temveč skladatelj, ki je pač ženska«. V še vedno zelo tradicionalni družbi 19. stoletja je skladateljski poklic bil izrazito »moški« in le redke ženske so se uspele uveljaviti kot ustvarjalke, ne pa zgolj kot poustvarjalke. Med takšnimi izjemami je, poleg Clare Schumann in Fanny Mendelssohn (ki ju še danes poznamo kot »Schumannovo ženo« in »Mendelssohnovo sestro«!), bila tudi Cécile Chaminade, katere opus se je navezal na romantični slog Saint-Saënsa in Gounoda. Poleg orkestrskih, komornih in klavirskih del je ustvarila tudi dobra dva ducata samospevov. Nocoj zvenita dva izmed njih – Pridi, moj ljubi iz leta 1892 in Sombrero iz leta 1894.
V Venezueli rojeni francoski skladatelj, dirigent, pevec in kritik Reynaldo Hahn je zapustil opus, v katerem najdemo tako opere, oratorije in kantate, kot tudi klavirsko, orkestrsko in odrsko glasbo. A vendar je danes znan predvsem kot avtor samospevov, ki jih je napisal čez sto. Slogovno se je zgledoval po delih Masseneta in Fauréja, a vendar je te vplive krepko nadgradil z lastnim navdihom in značilno izraznostjo. Vsi Hahnovi samospevi so nastali v obdobju med letom 1888 in prvo svetovno vojno (po kateri je zaradi pojava radia naglo upadlo muziciranje v živo na domu in potreba po novih samospevih). Slavček med lilijami je lirična slika, v pesmi Kloridi pa prepoznamo vplive baročne glasbe, ko so podobne pastoralno-ljubezenske teme bile zelo priljubljene.
Claudeja Debussyja danes označujemo kot skladatelja impresionizma, čeprav je sam zavračal to slogovno opredelitev. Glasbo romantike je nadgradil z zvenom modalnih in eksotičnih lestvic ter s tem osvežil kolorit tradicionalne harmonije. Poleg opere Peleas in Melisanda, orkestrskih del, kot je Preludij k favnovemu popoldnevu in suiti Morje ter številnih klavirskih preludijev in etud, v Debussyjevem opusu najdemo tudi večje število samospevov, ki jih je imenoval »melodije«. Deklica z lanenimi lasmi je naslov, ki ga prepoznamo iz Prve knjige preludijev, nastale leta 1910. A vendar med skladateljevimi deli najdemo tudi povsem drugo, starejše delo, ki je nastalo že okrog leta 1882 in ni izšlo v tisku v času Debussyjevega življenja. Gre za uglasbitev ene izmed Škotskih pesmi Charlesa Laconteja de Lisleja, ki je sicer prevajal grške tragedije.
Na Madžarskem rojeni skladatelj Mátyás Seiber je večino življenja preživel v Britaniji. V svoji glasbeni govorici je združeval številne slogovne vplive: Bartóka in Kodálya, obarvane z madžarskim ljudskim izročilom ter vplive Schönbergove serialne glasbe, do prvin jazza in zabavne glasbe. To bogastvo navdiha je pretopil v številna orkestrska dela, kantato Odisej, pa tudi v glasbo za kar 25 filmov – vključno s prvim britanskim celovečernim animiranim filmom Živalska farma, po istoimenski knjigi Goerga Orwella. Tokrat lahko prisluhnemo dvema Seiberjevima samospevoma – Marjeta je bolna in Stopila sem v svoj vrt –, priredbama ljudskih pesmi.
Tako kot Debussyja tudi njegovega rojaka Mauriceja Ravela danes povezujemo z impresionizmom v glasbi, a tudi on se je raje izogibal takemu poimenovanju svojega prepoznavnega sloga. Njegova orkestrska in klavirska dela, baleti in koncerti združujejo prvine pozne romantike, modernizma, baroka in (neo)klasicizma, pa tudi jazza. Zanimivo je, da v Ravelovem opusu ne najdemo niti ene simfonije in prav tako ne sakralnih del, najdemo pa kar osem ciklov samospevov. Enega izmed njih predstavlja Pet grških ljudskih melodij iz leta 1906. Nocoj lahko prisluhnemo četrti med njimi – Pesmi nabiralcev mastikine smole.
Benjamin Godard je bil francoski skladatelj in violinist židovskih korenin, ki nam je zapustil osem oper, pet simfonij, nekaj koncertov, godalnih kvartetov in sonat, klavirskih miniatur in etud, pa tudi več kot sto samospevov. Močno je zavračal Wagnerjevo glasbeno estetiko (in tudi njegove politične nazore), ter se raje zgledoval po Mendelssohnovi in Schumannovi ustvarjalnosti. Tokrat ga lahko spoznamo preko dveh njegovih pesmi – Ljubezen! Ljubezen! je uglasbitev besedila enega največjih francoskih pisateljev – Victorja Hugoja, medtem ko je pri Usodni ljubezni posegel po poeziji manj znanega Prosperja Blanchemaina.
Veliki baročni mojster francoske opere in čembalske glasbe ter avtor traktatov o glasbeni teoriji, Jean-Philippe Rameau predstavlja enega najpomembnejših francoskih skladateljev. Čeprav je po njegovi smrti njegova glasba v precejšnji meri utonila v pozabo, je po ponovnem »odkritju« v 20. stoletju odigrala ključno vlogo pri oživljanju in zgodovinsko korektnem izvajanju stare glasbe. Zato njegove enkratno, temperamentne in razkošno povedne opere danes pogosto srečamo na evropskih gledaliških odrih. Zaljubljena slavčka je arija iz Rameaujeve prve opere, Hipolit in Aricija, ki je prvič zvenela leta 1733 v pariškem Gledališču kraljeve palače.
Francoski romantični skladatelj, organist, pianist in dirigent Camille Saint-Saëns je danes najbolj znan po izrazito barvitih, razkošno orkestriranih in slikovito povednih delih, kot so Mrtvaški ples, Orgelska simfonija in Živalski karneval. V mladosti se je navduševal nad novostmi, ki sta jih v glasbo vpeljala Wagner in Liszt, čeprav je svojo glasbeno govorico oblikoval po bolj tradicionalnih vzorih. Svoje izjemno glasbeno znanje je predaval na Šoli za klasično in cerkveno glasbo v Parizu, kjer je med njegovimi študenti bil tudi Fauré – bodoči Ravelov učitelj. Saint-Saëns je bil velik ljubitelj francoske poezije, ki jo je pogosto uglasbljal – svoje »melodije« (samospeve) je ustvarjal skozi celotno življenje, zato ne preseneča, da jih je več kot sto štirideset. Slavček in vrtnica je vokaliza (koloraturna arija brez besedila), nastala kot del glasbe za predstavo Parisatis Janea Dieulafoya.
Tomaž Gržeta
Aco Aleksander Bišćević je sprva študiral glasbeno pedagogiko na Akademiji za glasbo v Ljubljani, nato pa šolanje nadaljeval s študijem petja in čembala na salzburškem Mozarteumu, kjer je leta 2014 magistriral iz petja v razredu Brede Zakotnik in KS Elisabeth Wilke. Udeležil se je mojstrskih tečajev pod vodstvom priznanih strokovnjakov, kot so James Taylor, KS Angelika Kirschlager, Bernarda Fink, Thomas Moser, KS Christa Ludwig, Helmut Deutsch in drugi. Bil je dirigent komornega zbora Aeternum in za umetniške dosežke s tem zborom prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado. Kot dirigent se je izpopolnjeval pri Gunnarju Ericssonu, Andreasu Ebyju in Ragnarju Rasmussenu. Pel je v Svetovnem zboru mladih, v Bachovem zboru v Salzburgu in zboru Arnolda Schönberga pod vodstvom Nikolausa Harnoncourta ter Claudia Abbada. Na opernih odrih se je prvič predstavil leta 2009 na Mozarteumu v vlogi Triqueta v operi Čajkovskega Jevgenij Onjegin. Sledile so vloge Amorja (J. J. Fux, Orfej in Evridika), Acisa (Händel, Acis in Galateja), Merkurja (Rameau, Kastor in Poluks), Truffaldina (Busoni, Turandot), Ozie (Mozart, Osvobojena Betulija) Aristeja in Plutona (Offenbach, Orfej v peklu), princa Ramira (Rossini, Pepelka), Orfeja (Gluck, Orfej in Evridika), Pijanega poveljnika (Zimmerman, Vojaki). Kot pevec, pianist in čembalist je nastopil na koncertnih ter gledaliških odrih v Evropi (Nemčija, Avstrija, Slovenija, Italija, Srbija, Madžarska, Danska, Nizozemska). V zadnjem času je sodeloval s svetovno priznanimi glasbeniki kot so Irena Grafenauer, Mate Bekavac, Davide Lattuada in Joanna Kamenarska. Je eden redkih interpretov, ki se na klavirju spremlja sam in s tem obuja historično izvajalsko prakso.
Alberto Pagani je mlad italijanski sodobni plesalec, ki je leta 2012 začel študij baleta v Sieni, potem ko se je prej več let učil borilnih veščin. Sodobni ples je sprva študiral v Rimu, nato v Salzburgu, kjer je študij zaključil na akademiji za sodobni ples SEAD (Salzburg Experimental Academy of Dance). Od leta 2017 dalje je nastopil v več produkcijah slavnostnih iger v Salzburgu in plesal ob Cecilii Bartoli, Luci Salsi, Francescu Meli, Lawrenzu Zazzu in igralcih kot so Tobias Moretti, Edith Clever, Peter Lohmeyer. Sodeloval je v produkcijah, ki so jih režirali Robert Carsen, Robert Wilson, Michael Sturminger, Shirin Neshat in pod dirigenti kot so Riccardo Muti, Marc Minkowski in Gianluca Capuano. V zadnjih letih je sodeloval tudi z uveljavljenimi koreografi sodobne plesne umetnosti: Hillel Kogan, Paul Blackman, Christine Gouzelis, Michikazu Matsune.
Cena vstopnice: 12,00 EUR
Cena vstopnice za dijake, študente in upokojence: 8,00 EUR
Brezplačni vstop za brezposelne.
Nakup vstopnic: eno uro pred koncertom na prizorišču.
V sodelovanju z:
