KONCERT V SPOMIN PRIMOŽU LORENZU: ŠTIPENDISTI FUNDACIJE VIKTORIJA
Maruša Brezavšček, kljunasta flavta
Oskar Longyka, violina
Sebastian Bertoncelj, violončelo
Pri klavirju: Maja Klinar
Spored:
Giovanni Cesare Netti (1649‒1686)
Qui
Luciano Berio (1925‒2003)
Gesti
Claude Debussy (1862‒1918)
Sonata za violino in klavir v g-molu, L. 148
Antonín Dvořák (1841‒1904)
Sonatina za violončelo in klavir v G-duru, op. 100 (prir. S. Bertoncelj)
Brina Jež Brezavšček (1957)
Nova žarenja za kljunasto flavto, violino in violončelo (krstna izvedba)
François Couperin (1668‒1733)
Rossignol en amour
Le Tic Toc Choc (prir. za kljunasto flavto, violino in violončelo)
Maurice Ravel (1875‒1937)
Sonata za violino in violončelo, M. 73
Z nocojšnjim nastopom mladih glasbenikov, nad katerimi bdi Fundacija Viktoria, želimo počastiti spomin na Primoža Lorenza (1942‒2007). V slovenski kulturi ostaja zapisan kot pianist, pedagog, izvrsten komorni muzik in član legendarnega Tria Lorenz, zasedbe, ki je pet desetletij bogatila domači in mednarodni glasbeni prostor ter ponesla slovensko glasbo v številne države po svetu. V Ljubljani rojenega umetnika, ki je bil zelo navezan na rojstno mesto, vsekakor ohranjamo v spominu tudi kot človeka posebne energije in vizije, iz katerih je vzklil nacionalni projekt, sčasoma poimenovan Imago Sloveniae in razraščen v kulturno mrežo petindvajsetih občin ‒ v pravo gibanje, ki vdihuje snovni (nepremični) zapuščini dodano vrednost z nesnovno (glasbeno) lepoto.
Letos obhaja projekt Imago Sloveniae tridesetletnico. V obuditev že nekoliko odmaknjenega časa začetkov se vpleta čustvenost ob pogledu na ohranjeni rokopisni dokument, v katerem Primož Lorenz lastnoročno vabi somišljenike na ustanovno srečanje Društva za oživljanje kulturne podobe starega mestnega jedra (1988). Civilna pobuda, ki je prepoznala historično tkivo slovenske prestolnice kot vrhunsko dobrino žive kulture, je bila v ozračju naraščajoče slovenske politične samozavesti deležna širše podpore in je prevrednotila skupni odnos do dediščine. Še naprej pa sta bila odločilna entuziazem in strokovna prodornost posameznikov. Primož Lorenz si je zamislil mestno jedro kot prizorišče glasbenega vrvenja v visoko artikulirani obliki. Zasnoval je festivala Poletje v stari Ljubljani in Noči v stari Ljubljani, ki imata kot cikla tudi danes osrednje mesto v naši programski ponudbi. Od tod je bil le korak do Ustanove Imago Sloveniae (1994), do vseslovenske in mednarodne izmenjave vsebin kot »modusa«, v katerem glasbeno diha kulturna krajina. Vse to je tudi Lorenčeva zapuščina in podoba ideje, ki živi. Primožu Lorenzu smo zanjo hvaležni.
Maruša Brezavšček se je začela učiti kljunasto flavto s šestimi leti pri Mateji Bajt, od leta 2010 pa je nadaljevala na salzburškem Mozarteumu pri Andrei Guttmann-Lunenburg in Matthijsu Lunenburgu. Leta 2014 je na Mozarteumu začela dodiplomski študij pri solistki Dorothee Oberlinger, od leta 2017 pa se je vzporedno izobraževala še na Konservatoriju Luca Marenzio (Italija) pri Antoniu Politanu, specialistu za sodobni repertoar. Leta 2016 prejela prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju za kljunasto flavto ERPS (European Recorder Players Society) v Gradcu in bila izbrana za uradno krstno izvedbo obvezne skladbe Viomata II skladatelja Antonisa Rouvelasa. Dvakrat je bila prvonagrajenka slovenskega tekmovanja TEMSIG (2007, 2010), leta 2009 pa prejemnica druge nagrade s triom kljunastih flavt. Leta 2012 je bila finalistka mednarodnega tekmovanja za pihala EMONA. Je štipendistka Fundacije Viktoria in Ministrstva za kulturo, bila pa je tudi prejemnica štipendije MOL za nadarjene. Izpopolnjevala se je na številnih mojstrskih tečajih. Med njene pomembnejše nastope sodijo solistični koncert s komornim orkestrom Slovenske filharmonije v ciklu Sozvočje svetov, koncert z ansamblom Noise of Folly na festivalih Innsbruški slavnostni tedni stare glasbe in Barockfest v Salzburgu, nastop z ansamblom kljunastih flavt na festivalu Barock-Festspiele v Bad Arolsnu ter solistični koncert na Festivalu Tartini v Kopru in na festivalu Imago Sloveniae v Ljubljani.
Oskar Longyka se je začel učiti violino s šestimi leti na Glasbenem Centru Edgar Willems pri Marjani Gregorič, nadaljeval pa je pri Roku Zgoncu. Leta 2016 je maturiral na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana v razredu Roka Zgonca. Od leta 2016 študira v razredu Vesne Stanković-Moffat na Akademiji za glasbo in uprizoritveno umetnost v Gradcu. Štirikrat se je udeležil tekmovanja mladih glasbenikov Slovenije TEMSIG in bil dvakrat nagrajen z zlato plaketo na državni ravni. Ob študiju se aktivno udeležuje mojstrskih tečajev pri različnih profesorjih (Vasilij Meljnikov, Gorjan Košuta, Igor Ozim, Daniel Rowland). Kot solist je nastopil s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije.
Violončelist Sebastian Bertoncelj je reden gost na domačih in tujih odrih ‒ nastopil je že z orkestri Slovenske Filharmonije, RTV Slovenija, Akademije za glasbo v Ljubljani in Festivala Bled ter sodeloval z dirigenti, kot so Philipp von Steinaecker, Uroš Lajovic, En Shao, Loris Voltolini, Simon Dvoršak in Nenad Firšt. Solistično nastopa v ciklih Glasbene mladine ljubljanske, Glasbene mladine Slovenije, v Grajskih harmonijah, pa tudi na številnih festivalih (Lent, Nei Suoni dei Luoghi, Lucca Classica idr.). Intenzivno se posveča tudi komorni glasbi, predvsem v duu z Oskarjem Bertoncljem in v Triu Isontius z Miho in Matejem Haasom, sodeloval pa je še z Milošem Mlejnikom, Boštjanom Lipovškom, Wonji Kim Ozim, Luzem Leskowitzem in drugimi. Ob dolgoletnem študiju pri prof. Milošu Mlejniku v Ljubljani se je izpopolnjeval v Stuttgartu in Luzernu pri Conradinu Brotbeku in Christianu Poltéri ter v mojstrskemu razredu Enrica Bronzija na salzburški Univerzi Mozarteum. Znanje je nadgrajeval na mojstrskih tečajih, med drugim na Glasbenem forumu Trenta, v sklopu katerega je trikrat nastopil v dunajskem Musikvereinu, na Mednarodni akademiji v Liechtensteinu in na prestižnem Festivalu Piatigorsky v Los Angelesu. Poleg številnih prvih nagrad na domačih in mednarodnih tekmovanjih je prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani ter nagrado Yamahinega glasbenega sklada.
Pianistka Maja Klinar je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Acija Bertonclja. V času študija se je izpopolnjevala na mednarodnih tečajih, med drugim tudi pri prof. Pierru Sancanu. Zaposlena je na Akademiji za glasbo Ljubljani kot umetniška sodelavka, ukvarja se tudi s pedagoškim delom. Kot klavirska spremljevalka redno sodeluje na mojstrskih tečajih doma in v tujini.
Ustanova Fundacija Viktoria je sad dolgoletnih prizadevanj zakoncev Marjana in Helge Kambič, velikih človekoljubov in občudovalcev umetnosti. Gospod Kambič se je po zapletenem, še vedno ne v celoti dokončanem denacionalizacijskem postopku odločil, da bo palačo Viktoria, ki jo je njegova mati pred drugo svetovno vojno zgradila poleg Nebotičnika v središču Ljubljane, namenil financiranju študija umetnosti. Po njegovi smrti se je gospa Kambič požrtvovalno lotila celovite obnove zgradbe. Leta 2015 je v spomin na pokojnega moža ustanovila Fundacijo Viktoria. Temeljni namen sklada je predvsem štipendiranje študija glasbe, obenem pa fundacija podpira tudi kulturno-umetniške in znanstvene prireditve, posebno tiste, na katerih se udejstvujejo njeni štipendisti.
Ustanova pridobiva osnovna sredstva iz presežka prihodkov od upravljanja palače Viktoria. Upravo fundacije sestavljajo ustanoviteljica Helga Kambič, Tadej Počivavšek (predsednik), mag. Monika Kartin in dr. Marko Kambič.
