TIŠINA V DVOJNEM ZRCALU – MIHAELU PAŠU V SPOMIN
KONCERT V SPOMIN SKLADATELJU MIHAELU PAŠU (1970–2015)
Nadežda Tokareva, violina
Nina Prešiček, klavir
Godalni kvartet Dissonance
Ansambel za sodobno glasbo MD7 z gosti
(Domen Gantar, Klemen Golner, Marjeta Škrjanc, Milan Hudnik)
SPORED:
Mihael Paš (1970–2015): Pomladna jesen │ Fuego │ Interierakcija │ Godalni kvartet │ Godalni trio │ Spomin │ Hobbit │ Nutcase
John Cage (1912–1992): In a landscape
Janez Matičič (1926): Chants
Tristan Murail (1947): Cloches d’adieu et un sourire …
Mihaelu Pašu je usoda odmerila kratko življenje. Hkrati pa naklonila dar izjemne umetniške pronicljivosti. S svojim umetniškim delovanjem je posegel na različna področja, vendarle pa se zdi, da je prav v glasbi našel popoln substrat za izražanje osebnega poslanstva. Glasbena dela je snoval z neverjetno sposobnostjo abstraktnega opredeljevanja čustvenih stanj in miselnih konstruktov. Misel o tem, da je mogoče celoten umetniški opus spočeti iz enega samega umetniškega stališča, ene same, preskušene umetniške tehnologije, mu je bila tuja. Vsako glasbeno delo stoji v njegovem opusu kot samosvoj univerzum, individualen razmislek, specifično torišče refleksije in energije. Sam je večkrat dejal, da ga glasbeno ustvarjanje obsede. Obsede do te mere, da popolnoma pozabi na parametre tako imenovanega »resničnega življenja«. Iz te, skorajda obsesivne zamaknjenosti, je mrzlično projiciral note v notna črtovja, zvoke v elektroakustična tkanja. Ob tem je muzi daroval vse – ves potrebni čas in aspiracijo – da so njegove, pogosto izjemno kompleksne zamisli, zaživele do poslednje potankosti. Poenostavljanja ni prenesel.
Komentarji, ki jih je pisal k skladbam, pogosto razkrivajo redko umetniško globino, pa tudi ostrino budnega umetniškega očesa. V njih se filozofija prepleta z družbeno kritičnostjo, metafizika z igrivim, včasih hermetičnim humorjem, težnja po iskanju absolutne resnice z zavestjo, da je vsak posameznik stvarnik svojega lastnega univerzuma in da ga ima torej pravico definirati na povsem (samo)svoj način.
Mihaelov opus deli pomembna ločnica: uporaba elektroakustike oz. elektronike. Dela, ki to vsebujejo, so med najkompleksnejšimi v njegovem opusu. Elektroakustična oz. elektronska sredstva, pa tudi različne akustične manipulacije, se zdijo zanj kot nekakšen katalizator nebrzdane zvočne domišljije. Zanimivo je sicer, da statičnih elektroakustičnih skladb ni ustvaril veliko. Sam je dejal, da se nerad poslužuje »mrtve elektronike«, in da želi uporabljati »živo«, tako, ki je »ni mogoče v celoti nadzorovati«. Prav zato ostaja danes njegova umetniška zapuščina na tem področju težavna za ponovno poustvarjanje: pri izvedbi svojih najpomembnejših umetniških del, kot so denimo Dies irae, Missa brevis in Sotonamore, je namreč z elektroniko upravljal sam, pri tem pa je, kljub sicer izjemno natančnemu zapisovanju, pozabil objektivno definirati določene parametre (Dies irae, Missa brevis) ali pa arhivirati vsebovane elektroakustične posnetke (Sotonamore).
Izbor nocojšnjega koncerta se iz tega, in nekaterih drugih razlogov, omejuje predvsem na predstavitev čistih komornih in solističnih skladb. V njih Mihael pogosto razkriva svojo ljubezen do zložnih glasbenih linij, serializiranih odsekov in polifonih valovanj. Izbor dopolnjuje elektroakustična Interierakcija, zvočno očarljivo delo, ki je doživelo bistveno manj javnih predstavitev kot denimo bistveno bolj odmevno elektroakustično delo »S«.
Na spored koncerta smo uvrstili tudi nekaj skladb drugih skladateljev. Posebej gre omeniti Janeza Matičiča, z Mihaelom ga je namreč družilo posebno in globoko prijateljstvo.
Verjamem, da je nocojšnji koncert eden prvih korakov, skromen doprinos k procesu ohranjanja in popularizacije glasbene zapuščine spoštovanega kolega, ki nas je, bistveno prezgodaj, zapustil pred natanko letom dni. Žalost ob slovesu vse od tedaj počasi zamenjuje želja po umetniškem uveljavljanju in muzikološki obravnavi njegovih del. Na tem področju je pred nami še veliko dela.
Gregor Pirš
M. Paš je kompozicijo študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je leta 1999 diplomiral v razredu prof. Uroša Rojka. Že v času študija se je navduševal nad elektronsko glasbo, ki v neskončni zvočni paleti omogoča precizno izvedbo skladateljeve zamisli. V njegovem opusu se elektroakustična glasba pogosto združuje z instrumentalnimi in vokalnimi zvoki – denimo v skladbi Dies irae za srčni utrip, ansambel in elektroniko, ki je bila leta 2001 tudi predstavljena na Mednarodni skladateljski tribuni Rostrum v Parizu ali pa v skladbi Sotonamore za pihalni kvintet, klavir in elektroniko, napisani po naročilu pihalnega kvinteta Slowind. Slednja je bila v okviru njihovega festivala tudi izvedena in bila prav tako uspešno predstavljena na Mednarodni skladateljski tribuni Rostrum leta 2010 v Parizu. V slednji se je Mihael Paš dotaknil tudi družbenih vprašanj in krivice, ki jo prinaša neizprosna gonja za dobičkom in neobčutljivost do sočlovekovega trpljenja. Ustvaril je vrsto del za slovenske izvajalce oziroma izvajalce, ki delujejo v slovenskem prostoru, kot so ansambel Festine, APZ Tone Tomšič, violinistka Nadežda Tokareva, Pihalni kvintet Slowind, Ansambel MD7 in drugi.
Glasbeno misel Mihaela Paša zaznamujeta izvirnost in ostrina. V njej ni prostora za klišejske rešitve, saj jo vodi intenzivna želja po premikanju v kompleksne, neznane zvočne dimenzije. V iskanju transcendentalne globine in bivanjskega smisla se večkrat kritično dotakne tudi povsem konkretnih družbenih težav, krivic in anomalij. Glasbeni izraz Mihaela Paša je čist in neizprosno iskren in kot tak bo ostal pomemben del zakladnice slovenske glasbe.
