Kulturna ambasada Palestine: SEMENA PALESTINSKE PRIHODNOSTI
Odprtje razstave
“Ljubim Palestino. Nočem je zapustiti.”
Bayan Salman Mohamad Rjoub, Hebron
Kako mladi v Palestini dojemajo sami sebe? Kako živijo svoja življenja, o čem sanjajo in kaj si želijo za prihodnost; gre za umetniški projekt, mozaik slik in zgodb o tem, kako razumejo sami sebe ter kraj in čas, v katerem živijo, v risu osebne in kolektivne identitete. Razstava je zgodba o žalosti in jezi, o neverjetni vztrajnosti, odpornosti in upanju ter prizadevanju za spremembe.
Avtorja razstave sta fotograf Bojan Brecelj, ki je pri projektu uporabil metodo samoportretne fotografije Selffish Studio, in antropologinja Barbara Vodopivec; vse fotografije so samoportreti. Fotografski studio je na ulice, pred fakultete, v mladinske centre, parke, kavarne… postavil fotograf, a ljudje so svoje portrete posneli sami. Ta način ljudem omogoča, da izrazijo sami sebe na ustvarjalen način, pri čimer niso zgolj udeleženci, ampak tudi soavtorji projekta.
SEMENA PALESTINSKE PRIHODNOSTI
Kako mladi v Palestini dojemajo sami sebe? Kako živijo svoja življenja, o čem sanjajo in kaj si želijo za prihodnost? S to razstavo želimo prikazati delček življenja mladostnikov v Palestini in njihova razmišljanja o zgornjih vprašanjih. To ni raziskava o palestinskih mladostnikih ali holistična reprezentacija njihovih življenj. Gre za umetniški projekt, mozaik slik in zgodb o tem, kako razumejo sami sebe ter kraj in čas, v katerem živijo.
S pomočjo uporabe samoportretne fotografije in kratkih intervjujev smo želeli prisluhniti glasovom mladih ljudi, še posebej njihovim doživetjem in izražanjem osebne in kolektivne identitete. Portreti, ki posameznika oz. posameznico vedno postavijo pred njegovo oz. njeno ozadje, raziskujejo identiteto z zelo intimne, individualne perspektive, a vedno v povezavi s širšim okoljem. Osebne in kolektivne identitete so tesno prepletene, in v pripovedovanju mladih ljudi zaostrene politične in ekonomske okoliščine še dodatno prepletajo obe identiteti. Ko mladi ljudje govorijo o svojih lastnih življenjih, obenem govorijo tudi o Palestini. Ko opisujejo svoj dom, opisujejo tudi svojo državo. V njihovih zgodbah Palestina ni nekaj abstraktnega, ampak je nekaj, kar doživljajo in izkušajo v svojem vsakdanjem življenju – pri delu, plesu, športu, umetnosti, arhitekturi, prijateljstvu, družini. Kot poudarjajo mnogi med njimi, je zaradi boja za svobodo in pravico vse, kar počnejo, povezano s Palestino. To pomeni, da je nemogoče ločiti osebne sanje od želja in upov za prihodnost Palestine.
Portreti in intervjuji želijo povedati zgodbo o tem, kako mladi ljudje občutijo svojo identiteto, kako jo doživljajo skozi sami sebe in skozi prostor, v katerem živijo, ter v povezavi z ljudmi, s katerimi živijo ali od katerih so ločeni. V primeru Palestine je slednje še posebej pomembno, saj Palestinci živijo razdeljeni na Zahodnem bregu, v Gazi, v Izraelu in drugod po svetu. Takšno ločeno življenje, skupaj s sistemom zatiranja, diskriminacije in kolonizacije, zaradi katere so potovanja skoraj nemogoča, ustvarja distanco, ki jo številni mladi v svoji domišljiji želijo preseči z izražanjem svoje čustvene navezanosti na kraje in ljudi, o katerih so slišali zgolj zgodbe, bodisi od prijateljev, staršev ali starih staršev.
Ljudje, s katerimi smo se srečali, so odkrito govorili o tem, kako politični in socialni kontekst, v katerem živijo, omejuje njihove sanje in priložnosti za prihodnost, pa tudi o žalosti in jezi, ki ju takšna situacija povzroča. Obenem pa so izrazili tudi neverjetno vztrajnost, odpornost in upanje. Kljub negotovostim, ki prežemajo njihova mlada življenja, mladostniki poudarjajo pomen pogleda v prihodnost in prizadevanj za spremembe. Te spremembe pa morajo vključevati tudi njihove sanje in ideje o drugačni prihodnosti.
Vse fotografije so samoportreti. Fotografski studio je postavil fotograf, a ljudje so svoje portrete posneli sami. Ta t. i. Selffish Studio, ki ga je razvil slovenski fotograf Bojan Brecelj, omogoča ljudem, da izrazijo sami sebe na ustvarjalen način, pri čimer niso zgolj udeleženci, ampak tudi soavtorji projekta. Vsak portret spremlja tudi kratek intervju, ki je deloma objavljen skupaj s sliko. Fotografski studio je bil postavljen na različnih lokacijah – na ulicah, fakultetah, v mladinskih centrih, parkih, kavarnah. Razen nekaj izjem je bila večina ljudi izbrana naključno. Pogovori so potekali v angleščini ali v arabščini s pomočjo prevajalca.
Med našim desetdnevnim bivanjem v Palestini smo obiskali Vzhodni Jeruzalem, Betlehem, Nablus, Jenin, Ramalo in Hebron, vedno smo obiskali tudi bližnjo okolico teh krajev. Ljudje, ki smo jih spoznali, v teh mestih živijo zaradi različnih razlogov: nekateri so bili tam rojeni, drugi so se v njih preselili zaradi dela, študija ali pa so se v njih le ustavili na svoji poti. Ta mešanica ljudi z različnimi osebnimi zgodbami kaže pretok v teh mestih in njihovo medsebojno povezanost, mobilnost, ki je kljub svojim omejitvam še vedno prisotna.
Med našim obiskom Palestine smo nameravali obiskati tudi Gazo, vendar nismo dobili dovoljenja za vstop. Na žalost se prav tako nismo mogli srečati s Palestinci, ki živijo znotraj ozemlja iz leta 1948, katerega pomembnost je poudarilo kar nekaj ljudi, ki smo jih spoznali. Želimo si, da bi to lahko izvedli nekoč v prihodnosti.
Na koncu bi radi omenili, da sva oba avtorja te publikacije iz Slovenije in ne živiva v Palestini. To je seveda vplivalo na to, kako sva pristopila k projektu, na pripravo studia, na vprašanja, ki sva jih zastavljala, in na končen izbor za objavo. Najina glasova je zato nemogoče izključiti iz te publikacije. To torej ni zgolj razstava o tem, kako mladi ljudje vidijo sami sebe, ampak je do neke mere povezana tudi s tem, kako mi gledamo na življenja mladih ljudi v Palestini.
Razstavo pripravljajo Gibanje za pravice Palestincev – organizator Kulturne ambasade Palestine, Društvo Humanitas – center za globalno učenje in sodelovanje, Proja – Zavod za uresničevanje dobrih idej ter dve palestinski organizaciji; Palestinian Vision ter Youth Without Borders.
Vstop prost.
