Četrtek
26. Avgust
ob 16.45
spletni prenos

MEDNARODNI VEČDISCIPLINARNI SIMPOZIJ GLASBA – RELIGIJA – DUHOVNOST

Vljudno vabljeni na Mednarodni večdisciplinarni simpozij Glasba – religija – duhovnost. Prijavite se tako, da nam na gni@zrc-sazu.si posredujete vaše ime in elektronski naslov. Na vaš navedeni naslov vam bomo poslali zoom povezavo do spletnega prenosa simpozija. Prosimo, da povezave ne delite naprej, seveda pa lepo vabljeni, da k registraciji povabite vse zainteresirane.

Simpozij je brezplačen in odprt za javnost.


Uvodne misli ob simpoziju Glasba – religija – duhovnost

Verske in duhovne doktrine in njihove interpretacije pomembno vplivajo na razumevanje meja med glasbenimi in neglasbenimi pojavi ter med sprejemljivimi in nesprejemljivimi glasbenimi (zvočnimi) in plesnimi (gibalnimi) praksami v različnih prostorskih in časovnih okvirih. Religija in duhovnost vplivata na tradicijsko, umetnostno in popularno glasbo in ples ter se hkrati odražata v le-teh. Povezavam glasbe, religije in duhovnosti lahko sledimo v predkolonialnih, kolonialnih in pokolonialnih okoliščinah ter v okoljih, ki so do katerihkoli verskih nazorov ali pa samo do drugačnih ali manjšinskih, ponekod sovražna. To na kontinuumu med vojno in mirom včasih povzroči migracijske, begunske in nenazadnje tudi priseljenske izkušnje. Omenjene povezave so prisotne pri obrednih praksah, ki so bistvene za ohranjanje identitete, kot tudi za oblikovanje novih ekumenskih sinkretizmov.

Marca 2020 je skupina znanstvenikov z različnih koncev sveta izvršnemu odboru Mednarodnega združenja za tradicijsko glasbo (ICTM) podala predlog za ustanovitev študijske skupine, ki naj bi se sistematično osredotočala na raziskovanje povezav glasbe, religije in duhovnosti. Odbor je predlog potrdil in z ljubljanskim simpozijem se bo predvidoma začela še ena uspešna zgodba o tematskih raziskavah v mednarodnem akademskem prostoru. Raziskovanje omenjenih povezav je izjemnega pomena in ni izrecno prisotno v dejavnostih nobene od obstoječih študijskih skupin ICTM. Nova skupina bo zagovarjala odprt, vključujoč in nepristranski odnos do izbrane tematike. Izbrani članki, napisani na podlagi simpozijskih referatov, bodo objavljeni v tematski številki recenzirane revije Muzikološki zbornik.

Svanibor Pettan


16.45–17.00
REGISTRACIJA

17.00–17.15
Svanibor Pettan: Glasba – religija – duhovnost: uvod

17.15–18.15
SEKCIJA 1: Raznoliki vidiki
Predsedujoča: Jean Kidula

Brita Heimarck: Glasba kot duhovno orodje in spremljava verskega obreda
Jeffrey A. Summit: Ponovno premišljanje duhovnih izkušenj in glasbe: perspektive judovskega čaščenja v ZDA
Antti-Ville Kärjä: Glasba, dediščinjenje in sistemi verovanja

18.15–18.30
Odmor

18.30–19.15
SEKCIJA 2: Glasba, religija in duhovnost danes
Predsedujoči: Daniel Avorgbedor

Mojca Kovačič: Urbane verske zvočne krajine in identitetne politike: primer Ljubljane
Fulvia Caruso: Medijski nadomestki obredov, ki jih je začasno ustavila pandemija: zapiski iz virtualne etnografije

19.15–19.30
Odmor

19.30–20.15
SEKCIJA 3: Glagoljaško petje
Predsedujoča: Marcia Ostashewski

Jakša Primorac: Polemika o glagoljaškem petju
Joško Ćaleta: Modeli javnega glasbenega izvajanja kot označevalci vzdrževanja identitete glagoljaškega (tradicijskega cerkvenega) petja na Hrvaškem


POVZETKI

SEKCIJA 1: Raznoliki vidiki
Predsedujoča: Jean Kidula

Brita Heimarck
Univerza v Bostonu (ZDA):

Glasba kot duhovno orodje in spremljava verskega obreda

V tej predstavitvi obravnavam koncept glasbe kot »orodja« v verskih ali duhovnih kontekstih. Za ljudi na duhovni poti glasba lahko deluje kot »duhovno orodje«, versko orodje, orodje slovesnosti, obredov, emancipacije, preobrazbe ali dviga zavesti. Preučila bom nekaj primerov močne vloge glasbe znotraj določenih verskih ali duhovnih kontekstov, ki izhajajo iz različnih hindujskih tradicij in jogijskih praks. Pri tem se bom sklicevala na glasbeno slovesnost, ki uteleša pobožnost, znano kot arati, in glasbo, ki spremlja t. i. obrede prehodov na Baliju v Indoneziji, ko gender wayang spremlja obredna dejanja rezanja zob, porok in upepelitev. Raziskovanje glasbe kot verskega, obrednega in duhovnega orodja, ki uteleša notranjo in zunanjo pobožnost, prehod in preobrazbo bo zaključila predstavitev glasbe v kontekstu meditacije ali skupnega petja v kontekstu satsanga.

 

Jeffrey A. Summit
Univerza Tufts (ZDA):

Ponovno premišljanje duhovnih izkušenj in glasbe: perspektive judovskega čaščenja v ZDA

Prispevek se naslanja na »štirikratno pesem« rabina Abrahama Isaaca Kooka kot tipologijo kategorij in preučuje glasbo in duhovne izkušnje v (liberalnem) judovskem bogoslužju v ZDA v enaindvajsetem stoletju. Kookove štiri kategorije – pesem o sebi, pesem ljudstva, pesem človeštva in pesem vsega obstoja – zagotavljajo strukturo za preučevanje razvoja osredotočenosti na duhovnost v judovski skupnostni molitvi in pesmi. Intervjuji z vodji molitev, ki so znani po vzpostavitvi bogoslužja, v katerem je glasba osrednji sestavni del duhovnega izražanja, podajajo vpogled v razvijajoče se pojmovanje glasbe in bogoslužja. Ti nakazujejo rekonceptualizacijo, ki prehaja iz »verske izkušnje« v to, kar je Anne Taves označila kot »izkušnje, ki se štejejo za verske«. To pa po drugi strani predstavlja organizacijski okvir za novo nastajajoče trende v duhovnem izražanju in je kot tako pomembno za širše preučevanje pomena in moči kongregacijske glasbe v verskem življenju.

 

Antti-Ville Kärjä
Univerza za umetnost v Helsinkih (Finska):

Glasba, dediščinjenje in sistemi verovanja

Glasbeno dediščinjenje vse bolj raste, na kar kažejo zlasti Unescovi seznami nesnovne kulturne dediščine. Pogosto gre za staroselske kulturne prakse s kozmologijami, ki so povezane z njimi, ali druge glasbene pojave, ki jih ni mogoče ločiti od različnih sistemov verovanj. S preučevanjem Unescovih seznamov tako kvantitativno kot kvalitativno si prizadevam ugotoviti, kako so različne veroizpovedi in druge oblike duhovnosti vpletene v dediščinjenje glasbe in obratno. Kako se v sedanjih časih ponovnega navdušenja, postsekularizacije in alternativnih duhovnosti glasbeno dediščinjenje povezuje s sfero religioznega in v kolikšni meri glasbena dediščina sama na sebi predstavlja sistem verovanj? Nadalje je vprašanje tudi: kako postajajo verska in druga prepričanja glede na pomembnost nesnovne kulturne dediščine za turistično industrijo prepletena z globalnim kapitalizmom (v njegovih lokalnih oblikah)?


SEKCIJA 2
: Glasba, religija in duhovnost danes
Predsedujoči: Daniel Avorgbedor

Mojca Kovačič
ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut  (Slovenija)

Urbane verske zvočne krajine in identitetne politike: primer Ljubljane

Sočasna navzočnost različnih kultur in religij v skupnem okolju je pogosto prepoznana tudi prek religijskih zvokov. Ti izkazujejo navzočnosti raznolikosti v prostoru in pa tudi prevlado najbolj dominantne religije v njem. Mesto Ljubljana kot tudi Slovenija na splošno, kjer rimskokatoliška vera prevladuje že stoletja, sta prve zvočne izzive doživela z nedavnim odprtjem ljubljanske mošeje in s pojavom duhovne skupnosti, imenovane Čezvesoljska zombi cerkev blaženega zvonjenja. V primeru mošeje, zgrajene v Ljubljani, se je v družbi izpostavilo vprašanje v povezavi z zvočnostjo molitvenega klica (adhan), medtem, ko je bila v primeru uradno registrirane Čezvesoljske zombi cerkve blaženega zvonjenja izpostavljena zvočna simbolika prevladujoče religije. Religijski zvoki so postali instrument identitete politike, kar lahko opazimo tako v politično medijskem diskurzu, kot v splošnih vsakdanjih komunikacijah mestnih prebivalcev. V predstavitvi razkrivam, kako se religijska zvočna krajina v Ljubljani, ki se sestoji iz krščanskega zvonjenja, pritrkavanja in muslimanskega klica k molitvi navezuje na elemente tradicije, monokulturalizma, multikulturalizma, monoreligioznosti, ateizma, nacionalnosti, državljanstva in (post) sekularizma v diskurzu identitete politike.

 

Fulvia Caruso
Univerza v Paviji (Italija):

Medijski nadomestki obredov, ki jih je začasno ustavila pandemija: zapiski iz virtualne etnografije

Med zaustavitvijo javnega življenja zaradi epidemije Covid-19 v letih 2020 in leta 2021, je bilo prekinjeno tudi izvajanje obredov katoliškega liturgičnega koledarja. V nekaterih primerih pa so kulturna združenja, bratovščine, romarske skupnosti in posamezniki začeli uporabljati internet, da bi zapolnili praznino, ki je nastala zaradi odsotnosti obredov v živo. Marca 2020 sem začela opazovati, zbirati in analizirati objave v družbenih medijih, zlasti tiste na Facebooku, ki so odražale spreminjajočo se realnost. Analiza teh objav razkriva virtualizacijo obredov, ki so uporabljali starejše posnetke ali na licu mesta ustvarjali nove, v nekaterih primerih pa so bili manjši dogodki predvajani tudi »v živo«. Splet, ki se je že uporabljal kot orodje za ozaveščanje o posebnih lokalnih tradicijah, je v času zapora zaradi pandemije postal referenčno mesto za ljudi, ki poznajo tradicijo in iščejo druge načine, kako jih doživeti. Študija virtualizacije obredov ponazarja, katerih vidikov obreda ni bilo mogoče izključiti in so morali biti izvedeni, četudi v novi obliki. Poudarek moje predstavitve je na obredih, zlasti na glasbenih elementih, povezanih z romanjem v svetišče Svete Trojice v Vallepietri, s ciljem razkriti vpliv virtualne izkušnje na izražanje osebne pobožnosti.

 

SEKCIJA 3: Glagoljaško petje
Predsedujoča: Marcia Ostashewski

Jakša Primorac
Hrvaška akademija znanosti in umetnosti (Hrvaška):

Polemika o glagoljaškem petju

Tradicijsko cerkveno petje na jugu Hrvaške je edino rimskokatoliško liturgično petje, kateremu je bilo stoletja dovoljeno, da so ga izvajali v jeziku, ki ni bil latinščina; izvedeno je bilo namreč v staroslovanskem, ali hrvaškem jeziku. Izjemne so tudi njegove glasbene značilnosti, saj je bilo dovoljeno, da ljudski pevski zbori izvajajo liturgično petje v različnih lokalnih stilih. Danes to petje redko slišimo v živo. Eden perečih problemov pa je tudi iskanje ustreznega izraza za poimenovanje fenomena. Izraz »glagoljaško petje« so uvedli etnomuzikologi v petdesetih letih prejšnjega stoletja in od takrat se uporablja v raziskavah. Vendar pa so pevci svoje petje poimenovali preprosto »ljudsko cerkveno petje«. Žal pa nobeden od teh izrazov ni sprejemljiv za oboje, tako raziskovalce kot za pevce. Ta prispevek predstavlja analizo tega neskladja.

 

Joško Ćaleta
Inštitut za etnologijo in folkloristiko, Zagreb (Hrvaška):

Modeli javnega glasbenega izvajanja kot označevalci vzdrževanja identitete glagoljaškega (tradicijskega cerkvenega) petja na Hrvaškem

Izraz glagoljaško petje v tem prispevku zajema tradicijske rimskokatoliške liturgične, paraliturgične in druge sakralne vokalne zvrsti hrvaške jadranske regije. Glagoljaško petje je nastalo iz ugodnosti, ki jih je v zgodnjem srednjem veku predvsem hrvaškim škofijam podelil Sveti sedež. Ta je duhovnikom (t. i. »glagoljašem«) v okviru rimskokatoliške liturgije podelil pravico do uporabe lastne pisave (glagoljica) in ljudskega jezika, ki so ga preprosti ljudje zlahka razumeli. V zadnjih tridesetih letih so se pojavili poskusi, da bi skozi procese revitalizacije, rekonstrukcije in večjim številom javnih izvedb splošno javnost ponovno seznanili s tem tradicijskim arhaičnim glasbenim »ekosistemom«. Kljub obrobnosti tega glasbenega pojava menim, da je priljubljenost repertoarja tradicijske sakralne glasbe danes v veliki meri odvisna od načina njegovega javnega izvajanja. To bo tovrstnim oblikam tradicijskega glasbenega izraza zagotovilo nadaljnje preživetje v kontekstu novega glasbenega reda, v katerem prevladujejo novi globalni glasbeni idiomi.


   

© IMAGO SLOVENIAE 2021. Vse pravice pridržane
Izdelava spletne strani: Pozitiven Design, Oblikovanje: LUKS Studio