SLOVANSKA RAPSODIJA
SLAVNOSTNI KONCERT OB 15-LETNICI FORUMA SLOVANSKIH KULTUR
in
OTVORITEV 31. MEDNARODNEGA FESTIVALA IMAGO SLOVENIAE IN POLETJA V STARI LJUBLJANI
Simfonični orkester SNG Maribor (Slovenija)
Zbor Radiotelevizije Srbije (Srbija)
Zbor Hrvaške radiotelevizije (Hrvaška)
Dirigenta: Slaven Kulenović (Slovenija), Bojan Suđić (Srbija)
Alina Jarovaja (Rusija/Ukrajina), sopran
Aljaž Farasin (Slovenija), tenor
Nikola Pajanović (Slovenija), violina
Spored:
Mikola Vitaljevič Lisenko (1842–1912)
Uvertura k operi Taras Bulba
Henryk Wieniawski (1835–1880)
Koncertantna poloneza za violino in orkester, op. 4
Antonín Dvořák (1841–1904)
Slovanski ples v g-molu, op. 46, št. 8
Eugen Suchoň (1908–1993)
Poročni prizor iz 3. slike opere V vrtincu
Bedřich Smetana (1824–1884)
Arija Janka iz 2. dejanja opere Prodana nevesta
Marjan Kozina (1907–1966)
Bela krajina (simfonični scherzo)
Stevan Mokranjac (1856–1914)
Deveta rukovet (Pesmi iz Črne gore)
Sklepna pesem iz Druge rukoveti (Iz moje domovine) »U Budimu gradu«
Sklepna pesem iz Štirinajste rukoveti (Pesmi iz Bosne) »Uzrast’o je zelen bor«
Uvodna pesem iz Desete rukoveti (Pesmi z Ohrida) »Biljana platno beleše«
Sklepna pesem iz Pete rukoveti (Iz moje domovine) »Ajde more, momičeto«
Pančo Vladigerov (1899–1978)
Biljana platno beleše (Allegro comodo), iz Sedmih bolgarskih simfoničnih plesov, op. 23
Jakov Gotovac (1895–1982)
Zaključno kolo z zborom iz opere Ero z onega sveta
Aleksandra Pahmutova (1929)
Beloveška pušča
Nikolaj Rimski-Korsakov (1844–1908)
Prizor in arija Marfe iz 4. dejanja opere Carjeva nevesta
Aleksander Porfirjevič Borodin (1833–1887)
Polovski plesi iz 1. (po trad. redakciji: 2.) dejanja opere Knez Igor
Z otvoritvenim koncertom 31. Mednarodnega festivala Imago Sloveniae obeležujemo jubilej Foruma slovanskih kultur, neprofitne ustanove, ki je v petnajstih letih delovanja postala pomembna platforma medkulturnega dialoga in povezovalno žarišče slovanskih držav na področju umetnosti, kulture, izobraževanja, znanosti in kulturnega turizma. Koncertni spored, sestavljen za to priložnost, je zvočna panorama slovanskih tradicij in njihovega prehajanja v govorico umetne glasbe. Vanj smo uvrstili odlomke iz umetnostne glasbene zakladnice slovanskih narodov. Zaradi izvedbeno-časovnih omejitev je zastopanost narodov v nekaj primerih le posredna (povezana s predlogami narodnega izročila kot osnovo skladateljske obravnave), okvirno pa izbrani spored omogoča identifikacijo po ključu trinajsterice slovanskih držav. Večer v takšni prosti oblikovni zasnovi smo poimenovali Slovanska rapsodija.
Glasbeni prerez, ki se ozira k raznolikosti etničnega izročila, obenem pa je sestavljen iz opernih in simfoničnih odlomkov oziroma del, je seveda razpet v svojevrstni dvojnosti. V svoji podstati se sklicuje na prvinske oziroma tradicionalno-folklorne elemente, po drugi strani pa s kodom visoke skladateljske nadgradnje zrcali prav oddaljenost od tovrstnih korenin ter proces transformacije ljudskega in regionalnega v rezprezentativno, narodno, državotvorno (in podobno).
Povezanost večine izbranih odlomkov z glasbeno romantiko in njenimi odmevi v dvajsetem stoletju ni naključje. V romanticizmu, ki je tudi čas prebujanja številnih narodov in njihovih teženj po politični samostojnosti, je umetnike preplavilo čustvo, subjektivno doživljanje sveta, pa tudi zanimanje za zgodovinsko preteklost in starodavne (domnevne) sledi narodne samobitnosti. Univerzalno glasbeno govorico klasicizma je nadomestilo nacionalno diferencirano izražanje. Ustvarjalci so prisluhnili ljudski pesmi in plesnosti. Z naslonom nanju so skušali prenoviti klasične glasbene forme in zvrsti ali pa ubrati nove oziroma svobodne poti oblikovanja. V glasbi druge polovice 19. stoletja so se močno razvile nacionalne šole slovanskih narodov. Čeprav prizadevanja skladateljev niso bila estetsko povsem enotna (zlasti ne v razmerju do zahodne glasbene tradicije), je bila njihova ustvarjalnost naravnana k simbolnemu poveličanju naroda, še posebno skozi kanon »velikih« zvrsti, kot sta opera in simfonična glasba.
V poznejšem močno spremenjenem kontekstu 20. stoletja je komponiranju v nacionalni smeri, naslonjenemu na romantično izrazoslovje in večinoma zaprtemu pred modernizmom, pripadla bolj konservativna vloga, če ne že kar status režimske umetnosti. Zdi se, da posamični skladatelji vztrajajo pri oprimkih »nacionalnega sloga« še danes. Zadnji zgodovinski vrh je smer sicer doživela v posebnem družbenem in političnem ozračju južno- in vzhodnoevropskega prostora v času med svetovnima vojnama in v desetletju po drugi vojni. V tem obdobju se je prepletala s prvinami raznih drugih smeri, delno pa tudi z uradnim estetskim diktatom. Vsekakor pa so iz takšnega ustvarjalskega oziroma slogovnega vmesja vzniknili tudi sveži avtorski glasovi in prepričljiva dela.
Med stvaritve, ki so nadvse uspešno prestale sodbo časa, spadata nedvomno v nocojšnji spored uvrščena skladateljska prispevka Marjana Kozine (1907–1966) in Jakova Gotovca (1895–1982), ki sta se z umetniško vedrino in zvočno krepkostjo odzivala veristični slikovitosti in utripanju življenja. Kozinova Bela krajina, najpogosteje izvajano delo slovenskega simfoničnega repertoarja, je z optimizmom prežet scherzo (skladatelj ga je vpel v svojo štiristavčno Simfonijo, zasnovano kot cikel simfoničnih pesnitev). Del folklornega gradiva, uporabljenega v Beli krajini, ni brez sorodnosti s plesnim kolom, ki v kipečem zborovskem finalu sklene opero Ero z onega sveta, katere dejanje je umeščeno v Dalmatinsko Zagoro. Delo je leta 1935 ustvaril eden izmed najvidnejših skladateljev hrvaške nacionalne smeri Jakov Gotovac. Ero si je utrl pot tudi na mednarodne odre, med Hrvati pa je (p)ostal najpopularnejša domača opera.
Podoben »status« ima med Čehi opera Prodana nevesta, ki jo je ustvaril utemeljitelj češkega nacionalnega stila Bedřich Smetana (1824–1884); v delu, ki ga bogatijo češki plesi (polka, furiant, skočna), je mogoče razbrati precej podoben komično-ljubezenski vsebinski zaplet kot v Eru. Operno zakladnico Čehov je dopolnil drugi veliki predstavnik češke glasbe Antonín Dvořák (1841–1904), ki se je z izstopajočo umetniško močjo posvečal tudi zvrstem absolutne glasbe (simfonije, koncerti, komorna dela). Dvořák je zaslovel z nizom krajših karakterističnih skladb za klavir štiriročno, imenovanih (sicer) Slovanski plesi, a prežetih izrecno s češko folkloro; kmalu jih je tudi orkestriral. Zadnja, osma skladba (Presto) iz niza opus 46 je ognjeviti furiant, ples značilno iskrive metrične razpetosti med dvodelnim in tridelnim ritmom.
Slovaška glasbena kultura se je v primerjavi s češko razvijala nekoliko počasneje. Izrazita dela je v nacionalno operno zakladnico prispeval šele Eugen Suchoň (1908–1993), čigar opera V vrtincu je glasbeno razpeta med impresionističnim razpiranjem harmonije in folklorno navdihnjenim realizmom. Poročno slavje z začetka tretje slike je zborovsko razgibana epizoda v sicer temačnem ljubezensko-dramskem konfliktu opere. Opera Taras Bulba, v katere središču je istoimenski po Gogolju povzeti lik zaporoškega kozaka, je nastala v poznem 19. stoletju, vendar je stvaritev ukrajinskega skladatelja in patriota Mikole Vitaljeviča Lisenka (1842–1912) prvič zaživela na odru šele po skladateljevi smrti (leta 1924). Veličastna, z narodnim melosom obarvana uvertura k operi sledi sonatni oblikovni shemi.
V sredici sporeda se s posebnim sklopom dotikamo tudi žanra umetnostno obdelane narodne pesmi za zbor a cappella – in opusa Stevana Mokranjca (1856–1914), ki je srbsko glasbo v času njenega intenzivnega razvoja v nacionalnih smernicah obogatil s petnajstimi vokalnimi rapsodijami, imenovanimi Rukoveti. V njih je uporabil nabor srbskih, makedonskih, bosanskih in črnogorskih ljudskih pesmi, ki jih je skladateljsko insceniral s polnozvočnim harmonskim stavkom ter v vsebinsko zaokroženih, notranje kontrastnih ciklih (naš izbor se odpoveduje celovitosti posamičnih venčkov). S pesmijo Biljana platno beleše iz Mokranjčevega makedonskega venčka Pesmi z Ohrida izpostavljamo medregionalno razpršenost in dvojno istovetenje folklornega gradiva. Omenjeni napev je »last« obeh sosednjih narodov, makedonskega in bolgarskega, v simfonični preobleki prvaka bolgarske nacionalne skladateljske šole Panča Vladigerova (1899–1978) pa se predstavlja v bolj umirjeni izrazni različici (Allegro comodo).
Koncert opernih, zborovskih in simfoničnih del slovanskih skladateljev vključuje tudi solistično virtuoznost in točke iz množično priljubljenega repertoarnega registra. Poljski violinist in skladatelj Henryk Wieniawski (1835–1880), avtor Koncertantne poloneze za violino in orkester, je izkoristil obrazec značilnega plesa poljskega plemstva za učinkovit koncertantni prikaz violinistične bravure. Pevska gostja tokratnega večera pa je za dopolnitev svojega nastopa izbrala popevko o lepotah beloruskega obmejnega narodnega parka Beloveška pušča izpod peresa skladateljice Aleksandre Pahmutove (1929), ki se v tonu novodobne lahkotnosti navezuje na tradicijo popularnih romanc.
Zadnji točki sporeda sta povezani s skladateljema iz znamenitega kroga ruske peterice, ki se je (vsaj sprva) radikalno zavzemala za idejo nacionalne glasbene umetnosti, temelječe na asimiliranju vrednot ljudske glasbe, sčasoma pa so se njeni člani oddaljili drug od drugega. Prvi izbrani odlomek je iz ariozno zmehčane (melo)drame Carjeva nevesta Nikolaja Rimski-Korsakova (1844–1908). Prelepa finalna kantilena, ki jo zapoje Marfa, nesrečna junakinja omračenega uma, se razpne v eterično lirski predsmrtni prizor. Zaključna točka koncerta sodi med večne uspešnice gala koncertov. Lirika in temperamentno stopnjevanje Polovskih plesov, zborovsko-baletnega divertissementa iz Kneza Igorja, edine (in ne povsem dokončane) opere Aleksandra Porfirjeviča Borodina (1833–1887), prinašata v kontekst glasbenega »slovanstva« pravzaprav svojevrsten izmik: uglasbitev prizora, umeščenega v tabor azijatskega plemena Polovcev, je glasbeni odsev drugačne, eksotistične očaranosti z zahodnjaškega zornega kota, torej primer skladanja v iznajdeni maniri orientalizma.
Jure Dobovišek
Sopranistka Alina Jarovaja, nagrajenka Mednarodnega tekmovanja Jelene Obrazcove (2009), je doma iz Luganska v Ukrajini. Študij je končala na Državni akademiji Sergeja Prokofjeva v Donecku. Izpopolnjevala se je na mojstrskih tečajih znamenitih pevcev, med drugim pri Montserrat Caballé in Jeleni Obrazcovi. Od leta 2005 do 2009 je bila solistka Narodnega gledališča v Donecku, med letoma 2009 in 2011 pa je bila vključena v program za mlade pevce v moskovskem Bolšoj teatru. Na odru tega prestižnega gledališča je debitirala leta 2010 kot Druga dama v Čarobni piščali, zatem pa je pod dirigentskim vodstvom Teodorja Currentzisa interpretirala Zerlino v Don Giovanniju. Leta 2012 je nastopila kot Sophie v Kavalirju z rožo (dirigent Vasilij Sinajski). V sezoni 2014 / 2015 je bila redna članica ansambla. V Bolšoj teatru je pela še vloge, kot so Otrok (Ravel, Otrok in čarovnije), Despina (Così fan tutte), Pamina (Čarobna piščal), Frasquita (Carmen), vloge v operah ruskega repertoarja itn. Nastopala je z znanimi orkestri, med drugim z Moskovskimi virtuozi in maestroma Vladimirjem Spivakovom ter Philippom Auginom (gala koncerti v New Yorku, Monte Carlu in Nici). Kot solistka redno sodeluje tudi s Filharmonijo Moskovskega okraja.
Tenorist Aljaž Farasin je z odliko končal solopevski študij pri Vlatki Oršanić na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Debitiral je leta 2009 kot Sempronio v Haydnovem Apotekarju (SNG Opera in balet Ljubljana); sledile so upodobitve Mozartovih likov (Tamino, Don Ottavio), lirskih in operetnih vlog (Nemorino, Rinuccio, Camille v Veseli vdovi, Alfred v Netopirju). Leta 2012 je začel svojemu repertoarju dodajati vloge iz oper Verdija, Puccinija, Čajkovskega, Janáčka, Masseneta, Bizeta in Gounoda. Kot prvak ljubljanske Opere je pel Alfreda, Vojvodo, Macduffa, Rodolfa, Pinkertona, Don Joséja, Borisa (Katja Kabanova), pa tudi vloge nemškega repertoarja (Narraboth, Jaquino, Dalandov krmar). V sezoni 2015 /2016 je začel intenzivno sodelovati z Opero HNK Ivana pl. Zajca na Reki, kjer je angažiran kot prvak. Interpretiral je Lenskega, Fentona, Wertherja, Romea, Fausta in Niccola v Suppéjevi operi Mornarjeva vrnitev, ki jo je z reškim ansamblom tudi posnel za založbo CPO. Na turneji po Japonski (2015) je bil kot Don José v Carmen partner Veseline Kasarove. Gostoval je v Narodnem gledališču v Pragi (kot Vaudemont), v Rennesu (Boris), v Belgiji in na Nizozemskem (Don José). Sodeloval je z umetniki, kot so Sumi Jo, Maida Hundeling, Jan Latham-Koenig, Tibor Bogany, Daniel Lipton, Aleksandar Marković, Uroš Lajovic, Marko Letonja idr. Pred kratkim je obogatil svoj repertoar z vlogo Edgarda v novi postavitvi Lucie di Lammermoor v ljubljanski Operi.
Violinist Nikola Pajanović, študent tretjega letnika Akademije za glasbo v Ljubljani v razredu Gorjana Košute, je bil rojen leta 2000 v Ljubljani. Violino je začel igrati s šestimi leti. Že kot osemletnik se je udeležil mednarodnega tekmovanja Euritmia Povoletto (Italija) in dosegel zlato priznanje in 2. nagrado. Leta 2016 je bil finalist izbora za slovenskega predstavnika na Evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov, leta 2018 pa je na izboru zmagal. V finalu tega prestižnega tekmovanja v Edinburghu je nastopil s Škotskim simfoničnim orkestrom BBC in osvojil drugo nagrado. Kot solist je igral s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije. Z orkestrom SNG Maribor je septembra 2016. izvedel Paganinijev koncert št. 1. Nastopil je v ciklih Glasbene mladine, v Mladih virtuozih (Festival Ljubljana) ter na samostojnih recitalih v Toskani in Beogradu. Leta 2017 je kot lavreat tekmovanja Kocian izvedel Beethovnov Violinski koncert ob spremljavi Simfoničnega komornega orkestra Pardubice, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije pa je izvedel Hačaturjanov Violinski koncert. Svoje znanje izpopolnjuje pri pedagogih, kot so Igor Ozim, Zakhar Bron, Ana Čumačenko, Vadim Gluzman, Viktor Tretjakov, Stefan Milenković, Ning Feng, Benjamin Ziervogel, Gordan Nikolić, Vesna Stanković in Volodja Balžalorsky. Od septembra 2014. je štipendist Mestne občine Ljubljana.
Eden najuspešnejših slovenskih dirigentov mlajše generacije Slaven Kulenović je umetnik s pretanjenim čutom za različne glasbene stile. Je dirigent in umetniški vodja Simfoničnega orkestra Domžale – Kamnik, vodi tudi simfonični orkester Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Med vrhunci na njegovi poti gre omeniti zelo odmevna gostovanja s Simfoničnim orkestrom KGBL v Dresdnu, Münchnu, Gradcu, Budimpešti, Sarajevu in Zenici ter dirigentski nastop na Svetovnih glasbenih dnevih 2015. Z Radiotelevizijo Slovenija je sodeloval pri snemanju koncerta ob 70-letnici skladatelja Lojzeta Lebiča in na snemanju božičnega oziroma slavnostnega koncerta KGBL. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je najprej študiral klavir v razredu Dubravke Tomšič Srebotnjak (leta 2007 je z odliko diplomiral), nato pa dirigiranje v razredu Milivoja Šurbka; študij je zaključil leta 2009. Za interpretacijo Mozartovega Koncerta za klavir in orkester v c-molu je prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo. S solističnimi recitali in kot komorni glasbenik je nastopil v številnih državah. Dirigentsko se je izpopolnjeval na mojstrskih tečajih pri Marku Stringerju, Georgeu Hurstu, Wolfgangu Dörnerju, Klausu Arpu, Andreju Borejku in Georgeu Pehlivanianu. Dirigiral je med drugim Orkestru Slovenske filharmonije, Simfoničnemu orkestru RTV Slovenije, Sarajevski filharmoniji, Orkestru SNG Opera in balet Ljubljana, Orkestru SNG Maribor, Simfoničnemu orkestru romunskega radia, Simfoničnem orkestru Akademije za glasbo itn. Krstno je izvedel številna dela znanih slovenskih skladateljev. Kulenović je profesor klavirja in komorne glasbe na KGBL, iskan je tudi kot umetniški sodelavec in korepetitor (deloval je v SNG Ljubljana in SNG Maribor).
Bojan Suđić, vodilno dirigentsko ime srbske glasbe, je šef dirigent Simfoničnega orkestra in Zbora Radiotelevizije Srbije in umetniški direktor Glasbene produkcije RTS (od leta 2005) ter redni profesor za dirigiranje na beograjski Fakulteti glasbene umetnosti. Odlikuje se z umetniško širino in repertoarno raznovrstnostjo, s katerima je vzbudil pozornost že na začetku glasbene poti. Prejel je najvidnejša srbska priznanja za profesionalne glasbene dosežke. Z orkestrom in zborom RTS (njun stalni dirigent je od leta 1992) je izvedel številna dela svetovne in srbske zakladnice, velikokrat tudi kot krstni interpret. Kot gostujoči dirigent je sodeloval z Beograjsko filharmonijo (turneja po Kitajski, nastopi na Beograjskih glasbenih svečanostih BEMUS, koncerti z violinistoma Nigelom Kennedyjem in Maksimom Vengerovom). Na opernem področju izstopa njegovo sodelovanje z Opero Narodnega gledališča v Beogradu (šef dirigent v sezoni 1999 / 2000, generalni glasbeni direktor v sezoni 2004 /2005). Leta 1998 je začel gostovati v Kraljevi operi v Stockholmu, kjer je dve leti zatem postal rezidenčni dirigent; vodil je več kot 150 opernih in baletnih predstav in pripravil 10 premier. Sodeloval je tudi z Nacionalno opero v Helsinkih. Dirigiral je več kot štiridesetim orkestrom, med drugim tudi Simfonikom RTV Slovenija, zagrebškim Simfonikom HRT, Zagrebški in Makedonski filharmoniji, Radijskemu orkestru iz Sofije in Plovdivski filharmoniji, Rimskemu simfoničnemu orkestru, Moskovskemu komornemu orkestru, Orkestru Kapela iz Sankt Peterburga itn. Zelo uspešno vodi tudi Simfonični orkester beograjske Fakultete glasbene umetnosti (odmevne izvedbe monumentalnih del, kot so Mahlerjeva Osma simfonija, Verdijev in Berliozov Requiem, Beethovnove simfonije itn).
Zbor Radiotelevizije Srbije je začel delovati (v okviru radijskega programa) leta 1939 kot komorni ansambel z 18 pevci. V naslednjih desetletjih je razvil sistematično in raznovrstno koncertno dejavnost z nastopi v Beogradu in po vsej Srbiji. Posebno skrb posveča srbski glasbeni dediščini. Vodili so ga številnih ugledni dirigentski gosti, omeniti pa je treba tudi njegove znamenite šefe dirigente Svetolika Pašćana, Borivoja Simića, Mladena Jagušta in Vladimirja Kranjčevića. Od leta 2005 ga vodi Bojan Suđić, ki je leta 1985 z njim tudi začel svojo kariero. Zbor je nastopil na vseh pomembnih festivalih v nekdanji Jugoslaviji. Gostoval je na Poljskem, Madžarskem, Češkem in Slovaškem, v Romuniji, Bolgariji, Turčiji, Angliji, Franciji, Nemčiji, Avstriji, Švici, Španiji, Italiji, Grčiji, Maroku, Črni gori in Hrvaški. Ob načrtnem arhiviranju koncertnih zvočnih zapisov je veliko snemal tudi studijsko, s posebnim poudarkom na jugoslovanskih avtorjih in sodobni glasbi. Med programske cilje zbora sodi redno sodelovanje pri izvedbah velikih vokalno-instrumentalnih del. Pod vodstvom Bojana Suđića se je ansambel še intenzivneje posvetil baročnemu, klasicističnemu in romantičnemu repertoarju ter interpretaciji pomembnih del srbskih in ruskih avtorjev.
Zbor Hrvaške radiotelevizije je bil ustanovljen leta 1941 za potrebe takratnega radijskega programa (prvič je javno nastopil ob radijski orkestrski zasedbi septembra leta 1942 pod vodstvom Lovra pl. Matačića). Sčasoma je prerasel v prvi veliki profesionalni zbor na Hrvaškem. Njegov repertoar so sprva oblikovali dirigenti Mladen Pozajić, Dragan Gürtl in Boris Papandopulo, zatem pa šefi dirigenti Sergije Rainis, Vladimir Kranjčević, Igor Kuljerić in Tonči Bilić, katerih ustvarjalne osebnosti so izrazito zaznamovale razvoj ansambla. Na pobudo Tončija Bilića je bil leta 1998 uveden abonmajski cikel Sfumato, v katerem so bile predstavljene številne skladbe hrvaških avtorjev in antologijski opusi svetovne zakladnice. Z repertoarnim razponom od renesanse do sodobne glasbe se zbor udejanja kot umetniško vsestranski korpus, ki je potrdil svoj mednarodni ugled na gostovanjih širom po Evropi (Rim, Moskva, Salzburg, Milano, Pariz, Benetke, Berlin, Dunaj). Sodeloval je z znamenitimi dirigenti, kot so Lovro pl. Matačić, Milan Horvat, Pavle Dešpalj, Nikša Bareza, Vladimir Kranjčević, Claudio Abbado, Lorin Maazel, Igor Markevič, Valerij Poljanski, Niels Schweckendiek in Martina Batič. Zbor HRT je prejel niz diskografskih nagrad Porin ter diplomo Milke Trnina Hrvaškega društva glasbenih umetnikov za izjemne umetniške dosežke (2004), in sicer za izvedbo Papandopulove Hrvaške maše. V sezoni 2017 / 2018 je funkcijo šefa dirigenta prevzel maestro Tomislav Fačini.
Simfonični orkester SNG Maribor je osrednji instrumentalni sestav v podravski regiji, z razmeroma dolgo poustvarjalno tradicijo. Pestra zgodovina orkestra je prepletena z delovanjem njegove matične ustanove, mariborske Opere. Ta je od leta 1919 doživljala številne preobrazbe, ki so jih povzročile politične in kulturne spremembe (razpad habsburške monarhije, zlom nacizma, slovenska osamosvojitev). Le dve leti po osamosvojitvi Slovenije je orkester začel delovati pod imenom Mariborska filharmonija; ustanovljena je bila (kot društvo) 11. junija 1993, delovala pa je do novembra leta 2004, ko je pod imenom Simfonični orkester SNG Maribor začela prirejati samostojne simfonične koncerte v okviru matičnega gledališča. Ta praksa se je predvsem po izgradnji Velike dvorane uveljavila kot poustvarjalna stalnica SNG Maribor. Orkester je nepogrešljiv del koncertnega programa ter seveda operne in baletne produkcije mariborskega gledališča. Pod vodstvom številnih mednarodno uveljavljenih dirigentov iz Slovenije in tujine se posveča poustvarjanju simfoničnega repertoarja in glasbenogledaliških del različnih žanrov in obdobij, od baroka, klasicizma in glasbe 19. ter 20. stoletja do sodobnosti.
Vstop prost. * V primeru dežja bo koncert v dvorani Marjana Kozine, Slovenska Filharmonija.
V sodelovanju z: V okviru festivala:
