RAZSTAVA DEL JANEZA BOLJKE (1931-2013) – Mala plastika iz ateljeja
Samo še do petka, 28.11.!
Galerija je odprta med tednom od 10.00 do 15.00.
Vstop prost!
O GALERIJI
Omenjeni galerijski prostor na Gornjem trgu je najprej deloval pod imenom Galerija Žula, v zadnjem desetletju pa je v okviru Imago Sloveniae gostil nemajhno število priznanih domačih in tujih umetnikov. Preimenovanje galerije v spomin na nedavno umrlega kiparja, grafika in slikarja Janeza Boljke, ki je svojo študijsko mladost preživel prav v tem starotrškem okolju, je verjetno želja vseh njegovih aktivnih umetniških kolegov.
Projekt Galerije Janeza Boljke Imago Sloveniae smo zastavili zelo ambiciozno, galerijski program bo v prvi sezoni 2014 v sodelovanju z ljubljanskim društvom VISART vodil kustos muzejski svetnik Aleksander Bassin. K sodelovanju bi želeli pritegniti tudi uveljavljene umetnike, ki s svojimi ateljeji oblikujejo živahno umetniško življenje Gornjega trga. Na žalost pa smo za to dejavnost na razpisu MOL pridobili samo 2500 €, tako da bo potrebno predviden obseg delovanja galerije bistveno zmanjšati.
V desetletju delovanja galerije smo se trudili mnogim obiskovalcem, tudi številnim turistom, ki obiščejo Gornji trg, ponuditi kvalitetne razstave uveljavljenih umetnikov. Vsa leta smo našo galerijsko dejavnost razvijali brez podpore državnih in mestnih institucij, z velikim entuziazmom in prostovoljskim delom vseh sodelujočih. Žal nam v prihodnje brez večjega javnega sofinanciranja ne bo več uspelo slediti potrebam tega dela mesta in izkoristiti potenciala umetnikov, ki delujejo v tem delu mesta.
O UMETNIKU (Aleksander Bassin – kustos galerije)
Janez Boljka (1931-2013)
Kipar, katerega ime bo v prihodnje nosil prostor društva Imago Sloveniae, ki se začenja kontinuirano vključevati v razstavno življenje slovenske prestolnice, je v svojih študentskih letih skupaj s starši živel v bližini Gornjega trga, na Hrenovi ulici. Pobuda o poimenovanju izvira prav iz tega, manj znanega dejstva in iz neke vrste obveze mesta Ljubljane – se pravi pristojne nacionalne ustanove – do umetnika, ki ji je v svojem času dal več, kot je od nje prejel.
Njegov umetnostni izraz se vključuje v avantgardne razsežnosti moderne umetnosti, pri čemer je treba ugotoviti, da pripada svojemu individualnemu »trendu« in zato tudi kot umetnik ni bil boja za stilne spremembe, skrbel pa je za ozaveščanje, za prečiščevanje svojih idej znotraj svoje umetnosti in njene rasti. Svojo kiparsko poetiko, ki je v primerjavi z grafično in slikarsko vendarle primarna, gradi torej na figuri, pri čemer je uspel razviti posebno odmevno, na široko odprto likovno govorico, ki je nastajala v razmerju med izbrano mitologijo, antropologijo in še zlasti antropocentrizmom. Tako Boljka osnovno metaforo slik gradi med vidnim in nadrealnim svetom, med številnimi pojavnimi oblikami vidnega sveta brez anekdotičnosti in literarnosti ter duhovno eksistenco živega bitja. V tem kontekstu je treba opozoriti na tisto miselno izhodišče, ki prav gotovo nastaja kot splet različnih okoliščin in zaradi katerega se na primer Boljka vztrajno izraža v svojevrstni osebni kozmogoniji ali njenem antipodu – kataklizmi.
Kiparjevo ustvarjalno prepričanje, da se mora iz zadnjih, še preostalih življenjskih moči organskih ostalin – pa čeprav so jih spodkopale očitne in prikrite zlovešče moči moderne, tehnično-civilizirane divjine – spočeti, zaroditi vsemu navkljub novo življenje, je torej posebna erotična razsežnost, ki na svojevrsten način plemeniti Boljkovo poetiko.
V tem kontekstu je Boljka že od konca sedemdesetih let razvil serijo malih plastik, ki jih je ustvarjal tudi v naslednjih letih. Tematiko človeških ljubezenskih parov in pojavnosti živalskih likov, ki se jim je Boljka posvečal ves svoj ustvarjalni čas, je tekom časa samo nadgrajeval. In to z oblikovanjem novih in novih erotičnih metamorfoz, ki so prešle do stopnje nekakšne (še vedno antropomorfne) robotike. Groteskni skupki ženskih in moških form dobijo v zadnjih ustvarjalnih kiparjevih letih poudarjene fantazmagorične razsežnosti, ki so se jih navzeli tudi živalski liki. Prepoznavnost se podredi spontani kiparjevi igrivosti, fantazijskemu spogledovanju s historičnimi prispodobami, ki jih je beležila že anonimna roka v predantični vzhodnjaški civilizaciji.
In vendar je Boljka ostal zvest avtorski modernistični misli, ne da bi se zapletel v postmodernistični vrvež.
Igra zaradi igre = umetnost zaradi umetnosti je tisto gibalo, ki mora preživeti naše vsakdanje življenje: likovna igra zaradi intimne, visoke pesmi ljubezni, duha, ki mora biti kos grobemu vsakdanjiku. Takšno je vedno bilo in ostaja sporočilo kiparske misli Janeza Boljke.
Biografija
Janez Boljka je bil rojen 21. junija 1931 v Subotici, umrl je 20. avgusta 2013 v Ljubljani. Akademijo za likovno umetnost je končal v Ljubljani leta 1956, podiplomski študij iz kiparstva leta 1959 in grafike leta 1961. Sodeloval je na številnih domačih in tujih razstavah, na reprezentančnih predstavitvah jugoslovanske in slovenske umetnosti. Na več kot petdesetih samostojnih razstavah se je predstavil s kipi, grafiko, risbo in slikami tako v najpomembnejših slovenskih galerijah, v galerijah nekdanje skupne države Jugoslavije in v tujini (Milano, Bergamo, Mainz). Je avtor številnih javnih spomenikov v Sloveniji. Njegova dela so v vseh pomembnih javnih galerijskih in muzejskih zbirkah v Sloveniji, v Zagrebu, Beogradu, Dubrovniku, Subotici, Somborju. Pomembne so javne donacije v Kostanjevici na Krki, v Ljubljani (živalski vrt, Hala Tivoli – Olimpijski komite Slovenije), v Arboretumu Volčji Potok. Prejel je številne nacionalne nagrade in priznanja (med njimi nagrado Prešernovega sklada, Prešernovo nagrado, veliko častno nagrado na bienalu male plastike v Murski Soboti, nagradi na natečaju za spomenik Ivana Cankarja) ter mednarodne nagrade (1. nagrada za grafiko na V. sredozemskem bienalu v Aleksandriji, priznanje na razstavi Mir, humanost in prijateljstvo med narodi v Slovenj Gradcu, nagrado na 5. razstavi jugoslovanske risbe v Zagrebu, nagrado za grafiko na 7. jesenskem salonu v Banja Luki in 14. likovnem salonu v Subotici, nagrado za kiparstvo na XIX. analu v Poreču in na II. salonu v Dubrovniku).
