Predfestivalski koncert: VOKALNA AKADEMIJA LJUBLJANA – Renesančno zvočno bogastvo iz Hrenovih kornih knjig (Slovenija)
Dirigent: Stojan Kuret
Edo Milavec Brown, cantus 1
Aljaž Bastič, cantus 2
Tomi Krpan, altus 1
Matej Velikonja, Žan Rojko, altus 2
Andrej Klemen, Marko Jenko, Martin Petrovčič, Urban Velikonja, tenor 1
Andrej Kukovec, Tomaž Sušnik, Matej Prevc, tenor 2
Goran Rutar, Rok Tomažič, bassus 1
Aleksij Valentinčič, Boštjan Pulko, Miha Likar, bassus 2
Erazem Žganjar, flavta cantus 1
Ana Birsa Krušec, flavta cantus 2
Nika Volčjak, flavta altus 1
Eva Majcen, flavta altus 2
Tomaž Sevšek Šramel, orgle
Klemen Karlin, orgle
Spored:
Pietro Antonio Bianco (1540—1611), Kyrie, iz maše »Percussit Saul mille« a8, (NUK, Ms 341) *
Giulio Belli (1560—c.1620), Deus in adjutorium a8, (NUK, Ms 341) *
Francesco Stivori (c.1550—1605), Canzone terza
Andrea Gabrieli (1532—c.1585)
O salutaris hostia a8, (NUK, Ms 207)
Ave Regina caelorum a8, (NUK, Ms 207)
Pietro Antonio Bianco (1540—1611), Credo, iz maše »Percussit Saul mille« *
Giaches de Wert (1535—1596), O sacrum convivium a5, (NUK, Ms 207)
Orlando di Lasso (1530—1594)
In me transierunt irae tuae a5, (NUK, Ms 207)
Resonet in laudibus a5, (NUK, Ms 207)
Orazio Vecchi (c.1550—c.1603), Euge serve bone a4, (NUK, Ms 207)
Pietro Antonio Bianco (1540—1611), Sanctus, iz maše »Percussit Saul mille« *
Dominique Phinot (c.1510—c.1556), O sacrum convivium a8, (NUK, Ms 207) **
Giovanni Croce (c.1557—1609), Ornaverunt faciem templi a8, (NUK, Ms 232)
Baldassare Donato (c.1530—1603), Verbum caro factum est a8, (NUK, Ms 207)
Claudio Merulo (1533—1604), Toccata quinta
Johannes de Cleve (c.1528—1582), Agnus Dei, iz maše »Vivre ne puis« a4 *
* transkripcija Klemen Grabnar
** transkripcija Janez Höhfler
Orgelske intonacije: Andrea in Giovanni Gabrieli, Intonationi d’Organo, Composte sopra tutti li Dodici Toni della Musica (Benetke: Angelo Gardano, 1593).
Idejna zasnova, izpeljava in umetniško vodstvo, Stojan Kuret. Pri projektu so sodelovali še Klemen Grabnar, znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Muzikološki inštitut, Edo Milavec Brown (prepis notnega gradiva), Koncert je kot del projekta »Digitalna demonstracija cerkvene glasbe dolgega 16. stoletja, povezane s Kranjsko« (J6-2586) podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS)
Koncert je del širšega raziskovalnega in izvajalskega projekta oživljanja kornih knjig ljubljanskega škofa Tomaža Hrena (škof v letih 1597—1630), v okviru katerega bodo glasbena dela, ki jih te knjige vsebujejo transkribirana, izdana in izvedena. Zapise bo v glasbo pretvorila Vokalna akademija Ljubljana z umetniškim vodjem in dirigentom Stojanom Kuretom v spremljavi kvarteta flavt in dvojih orgel.
Vokalna akademija Ljubljana (VAL) je bila ustanovljena septembra 2008. Po prepričljivi zmagi v Arezzu leta 2009 je maja 2010 kot prvi moški zbor v zgodovini osvojila veliko zborovsko nagrado Evrope. Jeseni 2010 se je na povabilo organizatorja udeležila festivala vokalne glasbe Polyfollia v Franciji in izdal prvo zgoščenko. Julija 2011 in maja 2012je kot mešani zbor s solisti in instrumentalisti na baročnih instrumentih VAL Camerata izvedla Purcellovo baročno opero Dido in Enej, jo posnela za RTV Slovenija ter izdala na zgoščenki. Leta 2011 je nastopila z Markom in Bernardo Fink. Istega leta je v Arezzu prejela prestižno nagrado Guidoneum za izjemne dosežke in doprinos k razvoju zborovske glasbe v svetovnem merilu. Julija 2012 je zasedba med petimi predstavniki celin zastopala Evropo na IFCM (International Federation for Choral Music) World Choral Summit v Pekingu. S člani Orkestra Slovenske filharmonije, solisti ter italijanskim moškim zborom Coro Filarmonico Trentino je obeležila stoletnico začetka prve svetovne vojne s sklopom vokalno-instrumentalnih koncertov (Martinu: Polni mše, Weill: Berliner Requiem). Leta 2014 je na povabilo nagrajenke ob svečani podelitvi najvišjega avstrijskega priznanja na področju komorne vokalne glasbe Bernarde Fink nastopila v vladni palači na Dunaju. Leta 2018 je VAL gostovala na gala otvoritvenem koncertu ob 50-letnici mednarodnega zborovskega tekmovanja v Tolosi (solisti: Aco Bišćević, Martina Burger, Teja Udovič Kovačič, Breda Zakotnik). Umetniški vodja in dirigent Vokalne akademije Ljubljana je Stojan Kuret. Od leta 2019 v društvu delujejo še Ženski, Moški in Mešani pevski zbor Vokalna akademija Ljubljana, ki jih vodita Ana in Tine Bec. VAL vse od začetka sodeluje z Martino Burger, ki skrbi za vokalno tehniko.
Soustanovitelj, umetniški vodja in dirigent Vokalne akademije Ljubljana Stojan Kuret je na ljubljanski Glasbeni akademiji diplomiral iz dirigiranja, iz klavirja pa na Glasbenem konservatoriju Giuseppe Tartini v Trstu, kjer je od leta 1983 do 2022 tudi predaval kot redni profesor. Sodeluje na zborovskih seminarjih, festivalih doma in v tujini ter je reden član žirij na najpomembnejših mednarodnih zborovskih in dirigentskih tekmovanjih. Kot gostujoči dirigent je uspešno sodeloval z orkestri in zbori, kot profesor pa gostoval na glasbenih akademijah v Budimpešti in Rigi. Od sezone 1992/93 je bil enajst let umetniški vodja in dirigent APZ Tone Tomšič v Ljubljani. Tako z njimi kot z Vokalno akademijo Ljubljana je dosegel zavidljive mednarodne umetniške uspehe, med njimi dve Veliki nagradi Evrope za zborovsko petje. Leta 1984 je za izjemne dosežke na zborovskem področju prejel Gallusovo plaketo, leta 2000 plaketo mesta Ljubljane, in leta 2002 zlato priznanje Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) za ustvarjalno vodenje APZ Tone Tomšič. Septembra 2011 je v Arezzu za uspešno in ustvarjalno delo z Vokalno akademijo Ljubljana prejel prestižno nagrado Guidoneum. V letu 2012 je bil nagrajenec Prešernovega sklada, leta 2017 pa mu je JSKD podelil zlato plaketo za življenjsko delo na glasbenem področju.
Erazem Žganjar je s svojim glasbenim izobraževanjem pričel na Glasbeni šoli Kranj. Od šolskega leta 2018/19 je študij kljunaste flavte nadaljeval na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana (KGBL), v razredu prof. Mateje Bajt. V šolskem letu 2021/22 je prejel Škerjančevo nagrado. Ob uspešno opravljenem sprejemnem izpitu na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani je poleg doseženih 100 točk prejel še oceno ”izjemno umetniško nadarjen”. Ta mu je omogočila, da je v šolskem letu 2021/22 vzporedno s 4. letnikom KGBL obiskoval tudi 1. letnik Akademije za glasbo v Ljubljani. Prejel je vrsto pomembnih nagrad in se redno udeležuje seminarjev pri priznanih profesorjih.
Ana Birsa Krušec je ob zaključku nižje glasbene šole v Kopru svoje izobraževanje nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pri profesorici Mateji Bajt ter pri njej leta 2022 tudi zaključila dodiplomski študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Tam trenutno obiskuje prvi letnik magistrskega programa pri prof. Matthijsu Lunenburgu. Redno se izredno uspešno udeležuje tekmovanj TEMSIG in mednarodnih seminarjev pri priznanih profesorjih.
Nika Volčjak prihaja iz Kranja in je po izobrazbi magistrica akademska glasbenica na kljunasti flavti. Študij je opravljala pri doc. Mateji Bajt na Akademiji za glasbo v Ljubljani. S komorno skupino La Dolce Fiamma je leta 2015 na tekmovanju TEMSIG dosegla zlato priznanje. Med študijem je sodelovala pri številnih projektih in nastopala na koncertih pod okriljem Akademije za glasbo ter izven nje v koncertnih ciklih Festivala Radovljica, Box of Dead Birds v Trstu, in drugih. Kot učiteljica poučuje kljunasto flavto na Glasbeni šoli Nova Gorica.
Eva Majcen je svojo glasbeno pot začela v Glasbeni šoli Tržič, nadaljevala pa na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, v razredu prof. Mateje Bajt. Svojo pot nadaljuje na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer študira pri prof. Matthijsu Lunenburgu. Redno se udeležuje seminarjev in mojstrskih tečajev za kljunasto flavto v Radovljici pri prof. Mateji Bajt in drugih profesorjih kot so Helge Stiegler, Anne-Suse Enssle, Una Košir, Katharina Lugmayr, Matthijs Lunenburg, in drugi.
Organist in čembalist Tomaž Sevšek se kot koncertni solist in komorni glasbenik posveča glasbi od pozne renesanse do glasbene avantgarde. Redno nastopa z orkestroma Slovenske filharmonije in RTV Slovenija pod vodstvom znanih dirigentov, kot so Ari Rasilainen, George Pehlivanian, Pavel Kogan, Hartmut Haenchen, Marko Letonja, Grete Pedersen in drugi. Koncertiral je na več znanih zgodovinskih orglah, tudi na najstarejših orglah na svetu v Sionu (Švica), Schnitgerjevih orglah v Weenerju (Nemčija) ter renesančnih orglah v Valvasonu in Mantovi (Italija). Kot soustanovitelj ansambla za staro glasbo musica cubicularis je nastopal z vodilnimi tujimi specialisti, kot so María Cristina Kiehr, Manfredo Kraemer, William Dongois, Bojan Čičić in Edoardo Torbianelli, na festivalih stare glasbe v Sloveniji, Italiji, Nemčiji, Španiji, na Hrvaškem in na Češkem. Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani mu je leta 2014 podelila naziv docenta.
Klemen Karlin je študiral orgle v Celovcu, na Dunaju in v Lyonu, v Ljubljani pa je zaključil tudi študij kemije. Na svoji umetniški poti je kot solist večkrat igral z Orkestrom Slovenske filharmonije in s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija ter med drugim gostoval na prestižnem festivalu Toulouse Les Orgues. Sodeloval je z nekaterimi izmed najvidnejših slovenskih zborovskih sestavov in dirigentov, komorno pa nastopa zlasti s Triom Seraphim. Vrsto let je za Radio Slovenija pripravljal oddaje z orgelsko glasbo, aktiven je kot organizator koncertnega in širšega kulturnega življenja, kot orgelski pedagog pa pušča sled zlasti na področju glasbenega šolstva.
O projektu je maestro Stojan Kuret zapisal naslednje:
»Med glasbenimi rokopisi iz časa ljubljanskega škofa Tomaža Hrena (škof v letih 1597–1630), ki so ohranjeni na Slovenskem, je bilo največ pozornosti namenjene t. i. Hrenovim kornim knjigam. Razlogov za to je verjetno več, med njimi sta gotovo njihova precej odlična ohranjenost in unica – skladbe, ki so prisotne samo v njih – denimo Magnificat septimi toni a 10 (LVanh 75) Orlanda di Lassa. Za te obsežne kodekse velja, da so bili del gornjegrajske zbirke« … »kjer je bila rezidenca ljubljanskih škofov in ecclesia concathedralis. Poleg zgoraj omenjenih rokopisov so bili del gornjegrajske zbirke domnevno še štirje drugi, manjši rokopisi iz približno istega časa, prav tako ohranjeni v Zbirki rokopisov, redkih in starih tiskov Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Raziskovalno so se jim (vsaj deloma) posvetili predvsem Josip Mantuani, za njim Janez Höfler in v novejšem času Metoda Kokole.« (Klemen Grabnar, »So gornjegrajski rokopisni zvezki nastali na Kranjskem?«, Muzikološki zbornik LIII/1 (2017), str. 56)
Izbrane skladbe je bilo potrebno najprej transkribirati, urediti in prepisati v sodobni notni zapis s kritično izdajo. Za strokovnost je poskrbel dr. Klemen Grabnar (znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Muzikološki inštitut), ki že vrsto let preučuje in prepisuje to dragoceno unikatno gradivo (predvsem parodične maše – nekaj jih je izšlo v zbirki Monumenta artis musicae Sloveniae). Za prvi koncert smo iz širšega sklopa, ki ga nameravamo s časoma izvesti, izbrali najbolj reprezentativne posamezne skladbe (psalme, antifone, himnuse), ki jih bomo predstavili prvič, tokrat v izključno moški zasedbi (s falzetisti za visoke glasove) ter orgelsko spremljavo (basso seguente) in kljunastimi flavtami.
Najprimernejši prostor za tak cikel koncertov je prav gotovo stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani, ki jo krasijo izredno akustični trije kori in trojne orgle. Njena enkratna arhitektonska danost in instrumentalno bogastvo omogoča uporabo vseh treh korov in dveh povezovalnih hodnikov za različne prostorske postavitve glasov po izgledu Cappelle Marciane v Baziliki sv. Marka v Benetkah. Naš raziskovalno umetniško izvajalski projekt tako poudarja in vrednoti specifično arhitekturo z avtentičnim in s stilnim oživljanjem glasbenih rokopisov ter skladateljev, ki so dragocen delež in živ dokaz vpetosti ter povezovanja najkvalitetnejših glasbenih ustvarjalcev tistega časa na širšem Kranjskem. Omenjeni rokopisi so del gornjegrajske zbirke kodeksov, ohranjene v rokopisih v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Oživitev teh skladb v najprimernejši obliki in prostorih je izjemno dragocena, saj so pomemben del naše bogate kulture in zgodovine. Njihova enkratnost daje projektu posebno težo, ker odkriva nepoznana dela in vrednoti tudi manj znane skladatelje, ki so zaznamovali svoj čas na poti od Benetk, mimo Gradca, do tedaj najvidnejših kraljevskih dvorov v osrednji Evropi.
»Skladatelji, ki so se s svojimi kompozicijami uvrstili v Hrenove kodekse, so večinoma bodisi Italijani (iz Benetk in drugih severnoitalijanskih središč) bodisi Frankoflamci, ki so vsaj nekaj časa delovali v južnem, katoliškem delu nemško govorečega področja. Med njimi so tako imena slavnih mojstrov 16. stoletja, kot sta Orlando di Lasso in Philippe de Monte, kot tudi popolnoma neznanih skladateljev, kot na primer Hieronymus de Sayve.« … »Rokopisi vsebujejo obsežen repertoar liturgične glasbe: maše, magnifikate, litanije, psalme, himnuse, marijanske antifone in odpeve. Skoraj vse maše in veliko magnifikatov je komponiranih v parodični tehniki. Njihove predloge segajo v čas od Josquina des Preza do Giovannija Gabrielija. Večji del skladb (večinoma gre za kompozicije najvidnejših skladateljev svojega časa) je bil verjetno prepisan iz tiskov, nekaj skladb je krožilo le v rokopisih, del repertoarja pa je ohranjen samo v Hrenovih kornih knjigah (v večini gre za skladbe skladateljev, ki so bili na tak ali drugačen način povezani z graškim dvorom).« (Klemen Grabnar, Parodične maše v Hrenovih kornih knjigah, doktorska disertacija, 2015)
Benečan Pietro Antonio Bianco (ok. 1540–1611), je najprej od l. 1578 služil kot pevec (tenorist) v graški kapeli, od l. 1579 tudi dvorni kaplan in od l. 1595 imenovan za dvornega kapelnega mojstra (Hofkapellmeister).
Giulio Belli (ok. 1560–1620) je bil kot maestro di cappella v različnih mestih (Imola, Carpi, Bologna, Benetke, Montagnana, Osimo, Ravenna, Reggio, Forlì, Padova in Assisi).
Andrea Gabrieli (ok. 1532/3–1585) je deloval v Veroni in tudi v Monakovem, od približno 1565 pa do smrti organist v beneški cerkvi sv. Marka (Cappella Marciana).
Giaches de Wert (1535–1596), frankoflamski skladatelj, je večino časa deloval v Mantovi in v Solnogradu.
Orlando di Lasso (1532–1594), sloviti Flamec, je deloval v Mantovi, Rimu, Antwerpnu in od 1556 v Monakovem, kjer je kmalu postal vodja münchenske glasbene kapele (do smrti).
Orazio Vecchi (1550–1605) je dolgo časa služboval v Modeni, bil pa je povezan tudi z Benetkami in Mantovo, kjer je nasledil Giachesa de Werta.
Dominique Phinot (ok. 1510–ok. 1556), Franko-flamec, ki naj bi deloval v Urbinu, povezan pa je bil tudi s severno Italijo, Benetkami in Lyonom.
Giovanni Croce (ok. 1557–1609) je bil učenec Gioseffa Zarlina, in je že kot deček pel v cerkvi sv. Marka v Benetkah. Leta 1603 je bil do smrti imenovan kot maestro di cappella.
Baldassare Donato (ok. 1529–1603) je bil učenec Adriana Willaerta, ki je celo življenje deloval v Benetkah in bil med drugim nekaj let tudi maestro di cappella v cerkvi sv. Marka.
Johannes de Cleve (ok. 1528/9–1582), Franko-flamec, ki je bil med letoma 1564 in 1570 vodja glasbene kapele na dvoru Karla II. v Gradcu.
Od leta 1564 dalje je bil Gradec notranjeavstrijska nadvojvodska rezidenca ter njeno politično, kulturno in glasbeno središče. Kot taka je leta igrala – zlasti s svojimi političnimi in »dinastičnimi povezavami« (med graškim, bavarskim, španskim in poljskim kraljevim dvorom) – ključno vlogo pri nadaljnjem širjenju zlasti italijanske glasbe v Notranji Avstriji in širom nje. Obdobje od leta 1595 do okoli leta 1620, približno sovpada z vladavino notranjeavstrijskega nadvojvode Ferdinanda II. Habsburškega, bodočega cesarja Svetega rimskega cesarstva. Graški dvor je tako zaradi vladarjevega zanimanja za glasbo ter številnih premišljeno načrtovanih družinskih zvez v celoti postal eno izmed vodilnih glasbenih središč v prvih dveh desetletjih 17. stoletja. To je bil tudi čas najostrejše protireformacije po desetletjih protestantizma v teh deželah. Ena vodilnih glasbenih ustanov v širšem prostoru je bila nedvomno dvorna kapela v Gradcu: ustanovljena leta 1565, razpuščena leta 1590, ponovno pa vzpostavljena leta 1596, dokler je niso leta 1619 premestili na Dunaj.
Pri nas na Kranjskem je bilo to obdobje še posebej zaznamovano z delovanjem takratnega ljubljanskega knezoškofa (od 1597 do 1630) Tomaža Hrena, velikega ljubitelja in promotorja glasbene umetnosti, tesno povezanega z graškim dvorom. Leta 1597 so v Ljubljano prišli jezuiti in ustanovili svoje latinske šole. Za politične in verske zadeve pa je bilo ključno leto 1598, ko so protestantizem v Notranji Avstriji uradno odpravili in posledično vse protestantske »predikante« izselili iz Notranje Avstrije.
Navzočnost italijanskih glasbenikov, skladateljev in neposredno njihovega glasbenega repertoarja v graški dvorni kapeli lahko razumemo kot prehodno postajo do večjih in bogatejših kulturno gospodarskih centrov srednje Evrope. Benetke in Cappella Marciana so tisti čas predstavljale eno najbogatejših in najnaprednejših gospodarskih ter kulturno-glasbenih centrov, ki si je lahko privoščil in v svojo sredino vabil najboljše glasbenike. Nadvojvoda Ferdinand II. Habsburški je po zgledu staršev nadvojvode Karla II. Avstrijskega in Marije Ane Bavarske, ki sta bila oba velika ljubitelja glasbe, še razvil njuno naklonjenost do italijanske, zlasti severnoitalijanske glasbe. To ni razvidno samo iz izbire repertoarja, ki so ga izvajali v nadvojvodski kapeli v Gradcu, ampak tudi iz izbora glasbenikov za kapelo. Prav Ferdinand je močno povečal število glasbenikov (iz 21 članov leta 1596 na 53 leta 1619). Po njegovi izvolitvi za cesarja Svetega rimskega cesarstva so, kot rečeno, kapelo premestili na Dunaj.
Mojo pozornost so pritegnile številne večzborske skladbe, tudi manj znanih severnoitalijanskih skladateljev.
»Ne nazadnje so Ferdinandova italijanska nagnjenja dokumentirana tudi s številnimi drugimi glasbenimi deli, ki so mu bila posvečena v letih njegovega bivanja v Gradcu. Med več kot dvajsetimi zbirkami jih je trinajst – večinoma sakralne vsebine – italijanskih avtorjev ali urednikov, razen ene pa so bile vse natisnjene v Benetkah. Graška dvorna kapela je bila strukturirana hierarhično. Najvišji položaj je imel kapelnik (Kapellmeister), ki je moral biti izkušen skladatelj. Zadolžitve kapelnika so bile: najemanje dvornih glasbenikov, nabava inštrumentov in notnih tiskovin, organizacija dvornih zabav in nadzor nad izobraževanjem deških pevev, pri čemer mu je pomagal učitelj (Kapellknabenpräzeptor). Naslednji so bili dvorni organisti.« »Najpomembnejši italijanski dvorni glasbeniki, ki jih je do leta 1611 rekrutiral Pietro Antonio Bianco, so bili večinoma iz Benetk. Osrednje mesto v repertoarju Kapele je zavzemalo večzborje, predvsem pa glasba G. Gabrielija, s katerim so bili neposredno ali posredno povezani številni graški glasbeniki. Večzborska glasba skladateljev beneških korenin, kot so Giovanni Croce, Baldassare Donato, Claudio Merulo, Gregorio Zucchini, predvsem pa same Gabrielijeve skladbe, tvorijo jedro repertoarja, ohranjenega predvsem v graških kornih knjigah.« »Vendar pa so Italijani, rekrutirani na prelomu stoletja, v Gradec prinesli tudi najnovejše in inovativne ideje.« (po: Metoda Kokole, »Archduke Ferdinand’s Musical Parnassus in Graz«, De musica disserenda XIII/1–2 (2017))
Viri:
Klemen Grabnar. Parodične maše v Hrenovih kornih knjigah. Doktorska disertacija. Ljubljana, 2015.
Klemen Grabnar. »So gornjegrajski rokopisni zvezki nastali na Kranjskem?«. Muzikološki zbornik LIII/1 (2017), str. 55–79.
Janez Höfler. Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1978.
Metoda Kokole. »Archduke Ferdinand’s Musical Parnassus in Graz«. De musica disserenda XIII/1–2 (2017), str. 39–57.
* * *
Orgle na levem koru, nad prižnico je leta 1739 izdelal najpomembnejši slovenski baročni orglar Janez Frančišek Janeček. Po obnovi in delni rekonstrukciji, ki jo je leta 1993 izvedla Mariborska orglarska delavnica, imajo orgle devet registrov.
Na desnem koru se je od prvih orgel Osvalda Carlona iz leta 1707 ohranila samo orgelska omara. Leta 1996 je Mariborska orglarska delavnica po vzoru beneške orglarske tradicije (npr. Nakić) v njej postavila orgle z devetimi registri, tudi 16-čeveljskim registrom Contrabasso v pedalu.
Orgelski pozitiv je leta 2013 izdelal Gregor Bergmann (Leer, Nemčija) po vzoru nemških izdelovalcev iz 17. stoletja (npr. Casparini in Cuntz). Inštrument s štirimi registri odlikujejo lesene principalne piščali, ki po zvenu spominjajo na kovinske, in 16-čeveljski jezičniški register Krummhorn.”
Brezplačne vstopnice, ki vam jih velikodušno poklanjajo Adria Media Ljubljana, GenLan in Essai & Acai, je mogoče prevzeti zadnjo uro pred dogodkom na prizorišču. Rezervacije niso mogoče.
V sodelovanju z:
