ANA JULIJA MLEJNIK

HARMONIJE ONKRAJ ČASA (popotovanje s solističnimi violinskimi recitali)

Ana Julija Mlejnik Železnik, violina

Spored:
Heinrich Ignaz Franz von Biber (1644 – 1704),
Passacaglia v g-molu (iz zbirke Rožnovenskih sonat)

Peter Kopač (*1949), Sonus simulationes za violino solo

Georg Philipp Telemann (1681 – 1767)
Fantazija št. 1 v B-duru, Largo—Allegro—Grave—Si replica l’allegro

Eugène Ysaӱe (1858 – 1931)
Sonata št. 3 v d-molu “Ballade”

Aram Khatchaturian (1903 – 1978)
Sonata-monolog

Sergej Prokofjev (1891 – 1953)
Sonata za violino solo v D-duru op. 115
Moderato – Andante dolce (Tema con variazioni) – Con brio (Allegro precipitato)

Harmonije onkraj časa je cikel koncertov, ki poteka na različnih lokacijah po Sloveniji in občinstvu ponuja edinstveno glasbeno popotovanje skozi stoletja. Program, osredotočen na solo violino, predstavlja redkeje izvajana dela znanih skladateljev od 17. stoletja do sodobnosti. S projektom Harmonije onkraj časa se pričenja slovenska uvertura v mednarodni projekt Harmonies beyond time, ki bo kasneje izveden tudi v Belgiji in Angliji. Gre za edinstveno priložnost, da slišimo izjemna dela, ki redkeje najdejo svoje mesto v običajnih koncertnih programih, a imajo kljub temu pomembno mesto v glasbeni zgodovini.

Heinrich Ignaz Franz Biber je bil eden najbolj inovativnih skladateljev svojega časa. Njegova uporaba scordature – posebne uglasitve violine, ki omogoča bolj nenavadne akorde in zvokoče efekte – je bila prava revolucija. Skladbe, kot so Rožnovenske sonate, niso le tehnično zahtevne, temveč tudi globoko izrazne. Biberjeva glasba je še danes pomembna, saj odpira nove poti v interpretaciji baročne violinske glasbe.

Glasba Petra Kopača nas popelje v svet prostranih zvočnih krajin. Njegove skladbe opisujejo kot vesoljne in sferične, saj se v njih prepletajo subtilne melodije in bogate harmonije. Kopačeva dela so hkrati introspektivna in univerzalna, pogosto se zdijo kot potovanje skozi zvočne pokrajine, ki raziskujejo meje prostora in časa.

Georg Philipp Telemann je bil eden najbolj cenjenih skladateljev svojega časa, čeprav danes pogosto ostaja v senci svojega prijatelja Johanna Sebastiana Bacha. Dvanajst fantazij za solo violino je čudovit primer njegove sposobnosti združevanja različnih glasbenih slogov, od italijanske virtuoznosti do francoske elegance. Te fantazije violinistu omogočajo, da pokaže tako tehnično znanje kot umetniško občutenje, zato še danes ostajajo priljubljene med izvajalci.

Eugène Ysaÿe je bil belgijski violinist in skladatelj, ki velja za enega izmed utemeljiteljev moderne violinske šole. Sonate za solo violino so izjemno tehnično zahtevne, a hkrati globoko osebne. Vsaka izmed sonat je posvečena drugemu violinistu, kar daje vsaki sonati edinstven značaj. Ysaÿejeva glasba zahteva od izvajalca ne le vrhunsko tehnično znanje, temveč tudi sposobnost, da se poglobi v bogato čustveno vsebino.

Aram Hačaturjan, armenski skladatelj, je v svoji Sonati-monologu za solo violino združil vplive romantične tradicije in armenske ljudske glasbe. Njegova glasba je polna izrazite melodike in močnih ritmičnih elementov, ki ustvarjajo intenzivno čustveno napetost. Hačaturjanova dela so priljubljena tako zaradi svoje liričnosti kot zaradi bogatih narodnih vplivov, ki jih prinaša v klasično glasbo.

Sergej Prokofjev je eden najpomembnejših ruskih skladateljev 20. stoletja. Njegova Sonata za solo violino v D-duru je zanimiva mešanica preproste forme in kompleksnih glasbenih idej. Napisana je bila kot učna skladba za mlade violiniste, a vsebuje bogato zvočno domišljijo in igrive melodije, ki so značilne za Prokofjeva. Skladba prinaša svež in drugačen pristop k violinskemu repertoarju.

Violinistka Ana Julija Mlejnik Železnik beleži uspehe na mednarodnih odrih in je kot solistka debitirala na Japonskem, v Franciji, Angliji, Belgiji, na Nizozemskem, v Italiji, Sloveniji (Cankarjev dom, Stadion Stožice), na Hrvaškem, v Črni Gori, na Malti, v Kanadi in Indiji. Med drugim je leta 2008 ob obisku britanske kraljice Elizabete II. in vojvode Edinburškega kot solistka igrala s Policijskim orkestrom v veliki dvorani Slovenske filharmonije. Oder je delila z mnogimi velikimi glasbenimi imeni, kot so George Pehlivanian, Bartholomeus Henri Van De Velde, Yuzuko Horigome, Antonio Meneses, Lorenzo Cossi, Lana Trotovšek, Aleksander Spasić, Liliana Novak…
Decembra 2018 ji je Univerza v Ljubljani podelila naziv asistentke na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Poleg tega je umetniška vodja festivala komorne glasbe Loka da Camera v Škofji Loki. Na mednarodnem tekmovanju mladih glasbenikov v Genovi je osvojila prvo nagrado. Zelo rada se udejstvuje v komornih zasedbah in je stalna članica kvarteta Tamino, tria Lontrg, klavirskega tria Valvasor ter baročnih ansamblov The Legacy of Bach in Praprotno seme.

Ana Julija je začela igrati violino pri šestih letih na Glasbeni šoli Škofja Loka in šolanje nadaljevala pod mentorstvom prof. Tatjane Špragar v Ljubljani. Po uspešno opravljeni maturi je bila leta 2009 sprejeta na Akademijo za glasbo v Ljubljani. Tam je študirala v violinskem razredu prof. Gorjana Košute in leta 2013 tudi diplomirala. Študij je nadaljevala na Kraljevem konzervatoriju v Bruslju, v razredu svetovno priznane violinistke in zmagovalke tekmovanja Kraljice Elizabete, prof. Yuzuko Horigome. Leta 2016 je magistrirala z izredno pohvalo (magna cum laude). Visoka ocena je Ani Juliji omogočila smer podiplomskega študija, namenjenega izobraževanju koncertnih glasbenikov solistov (concertmusicus), ki ga je leta 2018 prav tako z magna cum laude zaključila.
Veliko zanimanje za historialno glasbo, ki ga kaže Ana Julija, pa se je izkazalo v dvoletnem študiju baročne violine pri priznanem profesorju Ryu Terakadu.
Poleg omenjenih se je izobraževala tudi pri drugih uveljavljenih profesorjih: R. Friend, I. Ozim, J. Fisher, G. Pauk, S. Kim, C. Forough, S. Ryu, S. Shipps, V. Szabadi, K. Yon, J. Talich, S. Ashkenasi.

Vstop prost.

v sodelovanju z: Občina Gornji Grad