In memoriam Primožu Lorenzu (1942-2007)
Nekaterim je usojeno, da v svojem okolju zapustijo večjo sled kot drugi. In redkejši med temi izbranci so tisti, ki s svojimi zamislimi in delovanjem utrejo novo pot, nov način razmišljanja in dojemanja.
Profesor Primož Lorenz je bil ena takšnih izjemnih osebnosti.
Kot pianist danes legendarnega Tria Lorenz je s svojima bratoma postavil mejnik v komorni izvajalski praksi pri nas. Kot profesor na ljubljanski akademiji za glasbo je pomagal vzgojiti vrsto naših glasbenikov. Naštetega bi moralo biti zvrhano dovolj za človeško življenje. Vendar je Primož Lorenz s svojimi vizionarskimi zamislimi odprl nova pota na drugem področju: prvi pri nas je udejanjil načelo sobivanja umetniškega dogodka in naše arhitekturne dediščine, sinergije med živimi izvedbami in kulturno dediščino.
Prvič sem ga spoznal od blizu, ko sva organizirala koncert Big Banda RTV Slovenija v Izoli. V pristanu se je zazrl v sončni zahod, zahteval zbranost in rekel: »Poglej, kako je to lepo. Ali je še kje na svetu tako čarobno? Na kako lepem koščku sveta živimo!« To odprtost za lepoto življenja, to otroško čudenje ga je spremljalo vse življenje, čeprav je ljudi presojal z ostrim, nepodkupljivim pogledom.
Kdove kako se mu je porodila zamisel, ki ji je posvetil skoraj dve desetletji, skoraj tretjino življenja: oživiti zgodovinska mestna jedra in arhitekturne bisere naših krajev z močjo glasbe in tako odčarati kraje, ki so kljub svoji lepoti ždeli v otrplosti.
Z neutrudnim delovanjem, komuniciranjem, prepričevanjem, pojasnjevanjem, z neskončnimi poti in pogajanji (to je počel naravno, kot bi dihal, ne da bi se učil v učbenikih za menedžerje) je najprej sprožil proces oživitve ljubljanskega mestnega jedra in nato zamisel razširil na vso Slovenijo. Z majhno skupino sodelavcev je vzpostavil sistem, ki deluje še danes, ob skopi ali nikakršni podpori države in, bog ne daj, ministrstva za kulturo; nekoč s svojo značilno suho ironijo pripomnil: Vseskozi so vse generacije oblasti pazile, da so mi dali sto tolarjev, nikakor ne dvesto. Če bi mi jih dali dvesto, bi že lahko naredil kaj več in ogrožal sistem. Na to še danes pazijo.
Z več kot človeškim naporom je dolga leta vodil projekt, ki bi potreboval in si zaslužil vso sistemsko podporo, ne nazadnje pa tudi podporo in razumevanje vseh, ki jim je koristila kulturna oživitev mestnih jeder, predvsem ljubljanskega, ki ji je sledil tudi razcvet turizma in gostinstva. Vendar te povratne zanke ni nihče vzpostavil.
Primoža Lorenza je vodil nezgrešljiv občutek za potencial umetnika in učinek njegovega nastopa. Pri tem mu je pomagala izjemno poglobljena glasbena izobrazba, ki si jo je pridobil s študijem klavirja in dirigiranja. Do podrobnosti je poznal in prepoznaval celotno glasbeno literaturo od začetkov do današnjih dni. Prav zato je njegov projekt preživel: poslušalcem je vedno dal najboljše. In resnično je verjel v očiščujočo moč umetniškega doživetja, celostne umetnine, v čarobni učinek zlitja trenutka, kraja in izvedbe glasbenega dela. Zato je tudi tako zavzeto skrbel za podrobnosti na prireditvah, ki jih je organiziral. Zastave z elegantnim grafičnim znakom Imaga Sloveniae, vrtne svetilke, bakle, hostese: obiskovalcu prireditev ustanove Imago Sloveniae, ki zanje načelno ne pobira vstopnine, je bila (in je še vedno) na vseh lokacijah na voljo vse, kar jim sicer za kupljene vstopnice ponujajo ugledne in sistemsko mnogo bolj širokosrčno podprte festivalske prireditve. Demokratično načelo splošne dostopnosti kulture in umetnosti se pri nas nikjer drugje ne udejanja tako dosledno.
Profesor Primož Lorenz je z neuničljivo energijo uresničeval svojo zamisel o oživljajoči moči umetnosti. Njegovo življenje je spremljala ljubezen do lepote: do lepih trenutkov, do lepote narave, do arhitekturnih in slikarskih umetnin, do globoke, za neposvečene nedoumljive lepote glasbe, ki ji je s svojim talentom znal iztrgati najgloblje skrivnosti. Prav zato je zapustil kulturno pobudo, ki je še danes živa in bo nedvomno še dolgo bogatila naš kulturni prostor.
Mag. Matej Venier
