10. 08. 2021

MEDNARODNI VEČDISCIPLINARNI SIMPOZIJ GLASBA – RELIGIJA – DUHOVNOST

Med 26. in 28. avgustom 2021 je, tokrat preko spletnega prenosa, potekal Mednarodni večdisciplinarni simpozij Glasba – religija – duhovnost. Simpozij je nadaljevanje dolgoletnega sodelovanja Ustanove Imago Sloveniae z Oddelkom za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Glasbenonarodopisnim inštitutom ZRC SAZU, KED Folk Slovenija ter vodilnim svetovnim združenjem etnomuzikologov in etnokoreologov ICTM . Na njem je sodelovalo 25 strokovnjakov z različnih področij kulture in znanosti iz 13 držav.

Posnetki simpozija so dostopni preko spodnjih povezav:


Uvodne misli ob simpoziju Glasba – religija – duhovnost

Verske in duhovne doktrine in njihove interpretacije pomembno vplivajo na razumevanje meja med glasbenimi in neglasbenimi pojavi ter med sprejemljivimi in nesprejemljivimi glasbenimi (zvočnimi) in plesnimi (gibalnimi) praksami v različnih prostorskih in časovnih okvirih. Religija in duhovnost vplivata na tradicijsko, umetnostno in popularno glasbo in ples ter se hkrati odražata v le-teh. Povezavam glasbe, religije in duhovnosti lahko sledimo v predkolonialnih, kolonialnih in pokolonialnih okoliščinah ter v okoljih, ki so do katerihkoli verskih nazorov ali pa samo do drugačnih ali manjšinskih, ponekod sovražna. To na kontinuumu med vojno in mirom včasih povzroči migracijske, begunske in nenazadnje tudi priseljenske izkušnje. Omenjene povezave so prisotne pri obrednih praksah, ki so bistvene za ohranjanje identitete, kot tudi za oblikovanje novih ekumenskih sinkretizmov.

Marca 2020 je skupina znanstvenikov z različnih koncev sveta izvršnemu odboru Mednarodnega združenja za tradicijsko glasbo (ICTM) podala predlog za ustanovitev študijske skupine, ki naj bi se sistematično osredotočala na raziskovanje povezav glasbe, religije in duhovnosti. Odbor je predlog potrdil in z ljubljanskim simpozijem se bo predvidoma začela še ena uspešna zgodba o tematskih raziskavah v mednarodnem akademskem prostoru. Raziskovanje omenjenih povezav je izjemnega pomena in ni izrecno prisotno v dejavnostih nobene od obstoječih študijskih skupin ICTM. Nova skupina bo zagovarjala odprt, vključujoč in nepristranski odnos do izbrane tematike. Izbrani članki, napisani na podlagi simpozijskih referatov, bodo objavljeni v tematski številki recenzirane revije Muzikološki zbornik.

Svanibor Pettan


ČETRTEK, 26. 8. 2021

16.45–17.00
REGISTRACIJA

17.00–17.15
Svanibor Pettan: Glasba – religija – duhovnost: uvod

17.15–18.15
SEKCIJA 1: Raznoliki vidiki
Predsedujoča: Jean Ngoya Kidula

Brita Heimarck: Glasba kot duhovno orodje in spremljava verskega obreda
Jeffrey A. Summit: Ponovno premišljanje duhovnih izkušenj in glasbe: perspektive judovskega čaščenja v ZDA
Antti-Ville Kärjä: Glasba, dediščinjenje in sistemi verovanja

18.15–18.30
Odmor

18.30–19.15
SEKCIJA 2Glasba, religija in duhovnost danes
Predsedujoči: Daniel Kodzo Avorgbedor

Mojca Kovačič: Urbane verske zvočne krajine in identitetne politike: primer Ljubljane
Fulvia Caruso: Medijski nadomestki obredov, ki jih je začasno ustavila pandemija: zapiski iz virtualne etnografije

19.15–19.30
Odmor

19.30–20.15
SEKCIJA 3: Glagoljaško petje
Predsedujoča: Marcia Ostashewski

Jakša Primorac: Polemika o glagoljaškem petju
Joško Ćaleta: Modeli javnega glasbenega izvajanja kot označevalci vzdrževanja identitete glagoljaškega (tradicijskega cerkvenega) petja na Hrvaškem


PETEK, 27. 8. 2021

17.00–18:00
SEKCIJA 4: Afriški vidiki
Predsedujoči: Jeffrey A. Summit

Daniel Kodzo Avorgbedor: Delitve, povezave in razlike: mesto glasbe in plesa v uokvirjanju »tradicije« v pluralističnem versko-obrednem okolju
Jean Ngoya Kidula: Preizpraševanje Besede in njene uporabe skozi glasbene umetnosti: odlomki iz afriškega krščanstva
Brian Schrag: Etnodoksologija: zgodovina, narava in priložnosti za dialog

18.00–18.15
Odmor

18.15–19.15
SEKCIJA 5:Migracije preteklosti in sedanjosti
Predsedujoča: Fulvia Caruso

Hilde Binford: Pomembnost himen radikalne reformacije iz 16. stoletja za današnje amiše Starega Reda in huterite
Raiza Sultanova: »Brez doma, brez zastave, mama!« Glasba in verske prakse post-sovjetske migracije
Maša K. Marty: Liturgično petje slovenske katoliške skupnosti v Švici in Kneževini Lihtenštajn

19.15–19.30
Odmor

19.15–20.00
SEKCIJA 6: Diaspora
Predsedujoča: Razia Sultanova

Marcia Ostashewski: Peta Samoyilka: bizantinska ukrajinska liturgična glasba v Kanadi
Thea Tiramani: »Sestaviti moram svoj shabad, da se predstavim.« Tradicija, ustvarjalnost in recepcija novih glasbenih produkcij v italijanskih skupnostih Sikhov


SOBOTA, 28. 8. 2021

17.00–18:00
SEKCIJA 7: Južnoazijski in južnoameriški konteksti
Predsedujoča: Brita Heimarck

Lasanthi Manaranjanie Kalinga Dona: Pirit – budistična zvočna zaščita na Širilanki
Rohini Menon: Uprizarjanje čustev in kaste: umestitev Koṭuṅṅallūr Bharaṇi v južnoazijskih besedilnih predstavah in literarni zgodovini
Pablo Rojas Sahurie: Nova čilska pesem in izgradnja božjega kraljestva v ljudski enotnosti

18.00–18.15
Odmor

18.15–19.00
SEKCIJA 8Sufizem
Predsedujoča Irene Markoff

Michael Frishkopf: Sufijski viri taraba
Ihsan Ul Ihthisam Chappangan: Jezikovna performativnost in z njo povezane literarne senzibilnosti: kroženje sufijskih besedil in zvokov preko Indijskega oceana

19.00–19.15
Odmor

19.15–20.00
SEKCIJA 9Alevizem
Predsedujoči: Michael Frishkopf

Maja Bjelica: Glasba turških alevijev: duhovnost, skupnost in zastopanje
Rumiana Margaritova: Dostopi do skrivnih zvokov in gibov: predstavitve obredne glasbe in kinetičnih oblik alevijev in bektašijev iz Bolgarije

20.15
Zaključna razprava o ustanovitvi nove študijske skupine pri ICTM in publikaciji


POVZETKI

SEKCIJA 1: Raznoliki vidiki
Predsedujoča: Jean Ngoya Kidula

Brita Heimarck
Univerza v Bostonu (ZDA):

Glasba kot duhovno orodje in spremljava verskega obreda

V tej predstavitvi obravnavam koncept glasbe kot »orodja« v verskih ali duhovnih kontekstih. Za ljudi na duhovni poti glasba lahko deluje kot »duhovno orodje«, versko orodje, orodje slovesnosti, obredov, emancipacije, preobrazbe ali dviga zavesti. Preučila bom nekaj primerov močne vloge glasbe znotraj določenih verskih ali duhovnih kontekstov, ki izhajajo iz različnih hindujskih tradicij in jogijskih praks. Pri tem se bom sklicevala na glasbeno slovesnost, ki uteleša pobožnost, znano kot arati, in glasbo, ki spremlja t. i. obrede prehodov na Baliju v Indoneziji, ko gender wayang spremlja obredna dejanja rezanja zob, porok in upepelitev. Raziskovanje glasbe kot verskega, obrednega in duhovnega orodja, ki uteleša notranjo in zunanjo pobožnost, prehod in preobrazbo bo zaključila predstavitev glasbe v kontekstu meditacije ali skupnega petja v kontekstu satsanga.

 

Jeffrey A. Summit
Univerza Tufts (ZDA):

Ponovno premišljanje duhovnih izkušenj in glasbe: perspektive judovskega čaščenja v ZDA

Prispevek se naslanja na »štirikratno pesem« rabina Abrahama Isaaca Kooka kot tipologijo kategorij in preučuje glasbo in duhovne izkušnje v (liberalnem) judovskem bogoslužju v ZDA v enaindvajsetem stoletju. Kookove štiri kategorije – pesem o sebi, pesem ljudstva, pesem človeštva in pesem vsega obstoja – zagotavljajo strukturo za preučevanje razvoja osredotočenosti na duhovnost v judovski skupnostni molitvi in pesmi. Intervjuji z vodji molitev, ki so znani po vzpostavitvi bogoslužja, v katerem je glasba osrednji sestavni del duhovnega izražanja, podajajo vpogled v razvijajoče se pojmovanje glasbe in bogoslužja. Ti nakazujejo rekonceptualizacijo, ki prehaja iz »verske izkušnje« v to, kar je Anne Taves označila kot »izkušnje, ki se štejejo za verske«. To pa po drugi strani predstavlja organizacijski okvir za novo nastajajoče trende v duhovnem izražanju in je kot tako pomembno za širše preučevanje pomena in moči kongregacijske glasbe v verskem življenju.

 

Antti-Ville Kärjä
Univerza za umetnost v Helsinkih (Finska):

Glasba, dediščinjenje in sistemi verovanja

Glasbeno dediščinjenje vse bolj raste, na kar kažejo zlasti Unescovi seznami nesnovne kulturne dediščine. Pogosto gre za staroselske kulturne prakse s kozmologijami, ki so povezane z njimi, ali druge glasbene pojave, ki jih ni mogoče ločiti od različnih sistemov verovanj. S preučevanjem Unescovih seznamov tako kvantitativno kot kvalitativno si prizadevam ugotoviti, kako so različne veroizpovedi in druge oblike duhovnosti vpletene v dediščinjenje glasbe in obratno. Kako se v sedanjih časih ponovnega navdušenja, postsekularizacije in alternativnih duhovnosti glasbeno dediščinjenje povezuje s sfero religioznega in v kolikšni meri glasbena dediščina sama na sebi predstavlja sistem verovanj? Nadalje je vprašanje tudi: kako postajajo verska in druga prepričanja glede na pomembnost nesnovne kulturne dediščine za turistično industrijo prepletena z globalnim kapitalizmom (v njegovih lokalnih oblikah)?

 

SEKCIJA 2: Glasba, religija in duhovnost danes
Predsedujoči: Daniel Kodzo Avorgbedor

Mojca Kovačič
ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut  (Slovenija)

Urbane verske zvočne krajine in identitetne politike: primer Ljubljane

Sočasna navzočnost različnih kultur in religij v skupnem okolju je pogosto prepoznana tudi prek religijskih zvokov. Ti izkazujejo navzočnosti raznolikosti v prostoru in pa tudi prevlado najbolj dominantne religije v njem. Mesto Ljubljana kot tudi Slovenija na splošno, kjer rimskokatoliška vera prevladuje že stoletja, sta prve zvočne izzive doživela z nedavnim odprtjem ljubljanske mošeje in s pojavom duhovne skupnosti, imenovane Čezvesoljska zombi cerkev blaženega zvonjenja. V primeru mošeje, zgrajene v Ljubljani, se je v družbi izpostavilo vprašanje v povezavi z zvočnostjo molitvenega klica (adhan), medtem, ko je bila v primeru uradno registrirane Čezvesoljske zombi cerkve blaženega zvonjenja izpostavljena zvočna simbolika prevladujoče religije. Religijski zvoki so postali instrument identitete politike, kar lahko opazimo tako v politično medijskem diskurzu, kot v splošnih vsakdanjih komunikacijah mestnih prebivalcev. V predstavitvi razkrivam, kako se religijska zvočna krajina v Ljubljani, ki se sestoji iz krščanskega zvonjenja, pritrkavanja in muslimanskega klica k molitvi navezuje na elemente tradicije, monokulturalizma, multikulturalizma, monoreligioznosti, ateizma, nacionalnosti, državljanstva in (post) sekularizma v diskurzu identitete politike.

 

Fulvia Caruso
Univerza v Paviji (Italija):

Medijski nadomestki obredov, ki jih je začasno ustavila pandemija: zapiski iz virtualne etnografije

Med zaustavitvijo javnega življenja zaradi epidemije Covid-19 v letih 2020 in leta 2021, je bilo prekinjeno tudi izvajanje obredov katoliškega liturgičnega koledarja. V nekaterih primerih pa so kulturna združenja, bratovščine, romarske skupnosti in posamezniki začeli uporabljati internet, da bi zapolnili praznino, ki je nastala zaradi odsotnosti obredov v živo. Marca 2020 sem začela opazovati, zbirati in analizirati objave v družbenih medijih, zlasti tiste na Facebooku, ki so odražale spreminjajočo se realnost. Analiza teh objav razkriva virtualizacijo obredov, ki so uporabljali starejše posnetke ali na licu mesta ustvarjali nove, v nekaterih primerih pa so bili manjši dogodki predvajani tudi »v živo«. Splet, ki se je že uporabljal kot orodje za ozaveščanje o posebnih lokalnih tradicijah, je v času zapora zaradi pandemije postal referenčno mesto za ljudi, ki poznajo tradicijo in iščejo druge načine, kako jih doživeti. Študija virtualizacije obredov ponazarja, katerih vidikov obreda ni bilo mogoče izključiti in so morali biti izvedeni, četudi v novi obliki. Poudarek moje predstavitve je na obredih, zlasti na glasbenih elementih, povezanih z romanjem v svetišče Svete Trojice v Vallepietri, s ciljem razkriti vpliv virtualne izkušnje na izražanje osebne pobožnosti.

 

SEKCIJA 3: Glagoljaško petje
Predsedujoča: Marcia Ostashewski

Jakša Primorac
Hrvaška akademija znanosti in umetnosti (Hrvaška):

Polemika o glagoljaškem petju

Tradicijsko cerkveno petje na jugu Hrvaške je edino rimskokatoliško liturgično petje, kateremu je bilo stoletja dovoljeno, da so ga izvajali v jeziku, ki ni bil latinščina; izvedeno je bilo namreč v staroslovanskem, ali hrvaškem jeziku. Izjemne so tudi njegove glasbene značilnosti, saj je bilo dovoljeno, da ljudski pevski zbori izvajajo liturgično petje v različnih lokalnih stilih. Danes to petje redko slišimo v živo. Eden perečih problemov pa je tudi iskanje ustreznega izraza za poimenovanje fenomena. Izraz »glagoljaško petje« so uvedli etnomuzikologi v petdesetih letih prejšnjega stoletja in od takrat se uporablja v raziskavah. Vendar pa so pevci svoje petje poimenovali preprosto »ljudsko cerkveno petje«. Žal pa nobeden od teh izrazov ni sprejemljiv za oboje, tako raziskovalce kot za pevce. Ta prispevek predstavlja analizo tega neskladja.

 

Joško Ćaleta
Inštitut za etnologijo in folkloristiko, Zagreb (Hrvaška):

Modeli javnega glasbenega izvajanja kot označevalci vzdrževanja identitete glagoljaškega (tradicijskega cerkvenega) petja na Hrvaškem

Izraz glagoljaško petje v tem prispevku zajema tradicijske rimskokatoliške liturgične, paraliturgične in druge sakralne vokalne zvrsti hrvaške jadranske regije. Glagoljaško petje je nastalo iz ugodnosti, ki jih je v zgodnjem srednjem veku predvsem hrvaškim škofijam podelil Sveti sedež. Ta je duhovnikom (t. i. »glagoljašem«) v okviru rimskokatoliške liturgije podelil pravico do uporabe lastne pisave (glagoljica) in ljudskega jezika, ki so ga preprosti ljudje zlahka razumeli. V zadnjih tridesetih letih so se pojavili poskusi, da bi skozi procese revitalizacije, rekonstrukcije in večjim številom javnih izvedb splošno javnost ponovno seznanili s tem tradicijskim arhaičnim glasbenim »ekosistemom«. Kljub obrobnosti tega glasbenega pojava menim, da je priljubljenost repertoarja tradicijske sakralne glasbe danes v veliki meri odvisna od načina njegovega javnega izvajanja. To bo tovrstnim oblikam tradicijskega glasbenega izraza zagotovilo nadaljnje preživetje v kontekstu novega glasbenega reda, v katerem prevladujejo novi globalni glasbeni idiomi.

SEKCIJA 4: Afriški vidiki
Predsedujoči: Jeffrey A. Summit

Daniel Kodzo Avorgbedor
Univerza v Gani (Gana)

Delitve, povezave in razlike: mesto glasbe in plesa v uokvirjanju »tradicije« v pluralističnem versko-obrednem okolju

Članek temelji na nedavnih terenskih podatkih o staroselskem poglavarstvu in o slovesnosti ustoličevanja v Gani, pri čemer so v ospredju medverske in medžanrske glasbene in plesne uprizoritve. Prostor in dinamika poglavarstva v Gani ter z njim povezane šege, obredi , funkcije in javna pričakovanja umeščajo ta dogodek v kritično stičišče in presečišče »tradicije« in karizmatičnega krščanstva. Tovrstna presečišča pogosto spremljajo pomembni prelomni trenutki, ki spodbujajo glasbeno in plesno eksperimentiranje in inovacije preko meja svetega in posvetnega. Glasba in ples ostajata sestavni in močni simbolni obliki ne le v strukturi, temveč tudi v ontološki definiciji in poglobljenem raziskovanju svetega in posvetnega, zlasti v vsakdanjih uveljavljanjih duhovnosti, kjer so meje med njima pogosto zamegljene. Prispevek nadalje trdi, da lahko stiki in presečišča »tradicije« in sodobnega krščanstva izzivajo normativne analitične perspektive o dvojnosti svetega in posvetnega in da sistemi avtohtonih ritualov prav tako presegajo trihotomijo sveto – posvetno – profano, še posebej, kadar sta posvetno in profano nepogrešljiva pri »srečevanju« s svetim. Analiza osvetli in posodobi sedanje postkolonialne diskurze sinkretizma in hibridnosti ter pripadnost in afektivne preobrazbene funkcije glasbe in plesa v povezavi s politiko identitete.

 

Jean Ngoya Kidula
Univerza v Georgii, Atlanta (ZDA):

Preizpraševanje Besede in njene uporabe skozi glasbene umetnosti: odlomki iz afriškega krščanstva

Predstavitev izhaja iz predpostavke, da je krščanstvo s svojimi duhovnimi in verskimi kapacitetami, s svojim evropskim in severnoameriškim kulturnim okrasjem in materialnimi dodatki, kakor tudi v svojem političnem, socialnem in ekonomskem paketu temeljno opredelilo identiteto sodobne Afrike in njenih prebivalcev na celini in v diaspori. Nastajali so poskusi, da bi razumeli, kritično ovrednotili in preoblikovali to krščanstvo za afriško preživetje, pripadnost in temeljne pravice. Trajen izraz in arhiv tega krščanstva je bila tudi glasba.

V prispevku govorim o tem, kako »El-Shaddai« (2019), verska pesem skupine H_art, ki je vizualno in gledališko interpretirana na način, da preizprašuje interpretacije Svetega pisma, kritizira »krščanska« razumevanja v sodobni kenijski urbani sceni. Trdim, da takšne kritike niso nove, ampak se jih pogosto ignorira, minimalizira in celo demonizira njihovo delo glede na to, kako se krščanstvo izraža v različnih kulturnih, lokacijskih, političnih in generacijskih prostorih.

 

Brian Schrag
Mednarodna univerza v Dallasu (ZDA):

Etnodoksologija: zgodovina, narava in priložnosti za dialog

Številne cerkvene in eshatološke teologije, ki so obravnavale protestantske misijone od 19. do 21. stoletja, niso vključevale umetnosti. Kolonialistične ideologije so pogosto zapolnile to konceptualno praznino tako, da so nove krščanske cerkve prevzemale umetniške prakse misijonarskih tradicij na račun lokalne umetnosti. Etnodoksologija se je pojavila konec 20. stoletja ter v začetku 21. stoletja kot reakcija proti tovrstnim praksam,  zavezana ponovnemu odkrivanju in nadaljnjem razvoju z umetnostmi podprtih teologij v številnih krščanskih okoljih.

V prispevku opisujem nastanek etnodoksologije kot mreže nezadovoljnih posameznikov, nastanek multidisciplinarnega študijskega področja ter vpliv le-tega na lokalne cerkve in teološke ustanove. Kot aktivni udeleženec omenjenih procesov že od samega začetka, predstavljam razvoj etnodoksologije in njeno trenutno pozicijo ter videoposnetek, ki prikazuje uporabo njene osnovne metodologije v skupnosti v Demokratični republiki Kongo (vimeo.com/552575710). Na koncu razpravljam o potencialih in omejitvah etnodoksologije kot prostora za znanstvene pogovore o duhovnih in etno-umetniških vprašanjih.

 

SEKCIJA 5:Migracije preteklosti in sedanjosti
Predsedujoča: Fulvia Caruso

Hilde Binford
Moravski kolidž, Betlehem (ZDA)

Pomembnost himen radikalne reformacije iz 16. stoletja za današnje amiše Starega Reda in huterite

V času radikalne reformacije v 16. stoletju so bili anabaptisti v Evropi preganjani in mučeni. Njihove himne, pete po znanih melodijah tistega časa, so predstavljale zgodbe mučenikov, prikazovale stanje zapornikov in potrjevale njihovo vero v Boga. Sčasoma so anabaptisti (prekrščevalci) začeli slediti različnim voditeljem, vključno z Jakobom Ammannom Mennom Simonsom in Jakobom Hutterjem, ki so postali amiši, menoniti in huteriti. Skupine, ki so jih družili pacifistična prepričanja in želja, da bi še naprej nadzorovale lastno izobrazbo, so se selile. Da bi se izognili preganjanju, so mnogi pripadniki teh ver emigrirali v ameriške kolonije, medtem ko so drugi živeli v Rusiji, preden so odšli v Kanado ali Mehiko. Do določene mere te skupine živijo »narazen«, a preko ljudskega izročila še vedno ohranjajo tradicijo svojih himen, ki segajo v 16. stoletje. Referat bo predstavil pregled himen amišev Starega Reda in huteritov.

 

Razia Sultanova
Univerza v Cambridgeu (Združeno kraljestvo):

»Brez doma, brez zastave, mama!« Glasba in verske prakse post-sovjetske migracije

Številčna priseljena delovna sila iz Srednje Azije in Kavkaza je v Rusijo prinesla nove zvoke in nove podobe muslimanske kulture. Islam se z vsakodnevnimi pojavljanji verskih glasbenih zvrsti, zlasti v času verskih praznikov, predstavlja v obrednih oblikah verskih praks. Novi zvoki, vključno s pozivom k individualnim in skupnim molitvam, predstavljajo nov pogled, zlasti na prakso petkove muslimanske skupnostne molitve (ṣalāt), ali islamske praznike, kot je ramazan. Popularna kultura se je manifestirala v novih glasbenih skupinah, katerih zvok se močno širi po srednjeazijskih in kavkaških kavarnah ter restavracijah. Ta prispevek raziskuje vpliv novih priseljencev na rusko glasbeno kulturo in preizprašuje vidike verskega in zabavnega sloga sodobne glasbene scene v ruskih mestih.

 

Maša K. Marty
Samostojna raziskovalka, Bern (Švica):

Liturgično petje slovenske katoliške skupnosti v Švici in Kneževini Lihtenštajn

Konec 60. let 20. stoletja je bila zaradi številčnejših ekonomskih selitev Slovenk in Slovencev v Švico in Kneževino Lihtenštajn ustanovljena Slovenska katoliška misija, ki je začela skrbeti za versko življenje preseljenih. Dejavnost misije, ki od takrat dalje nudi stalno in kontinuirano prisotnost, še danes igra pomembno vlogo pri kreiranju socialnega življenja slovenske katoliške skupnosti v omenjenih deželah. Ob rednih srečanjih se obnavlja povezanost med člani skupnosti in ohranjata se slovenska etnična in verska identiteta. Znotraj verskih obredov je glasba uporabljena kot orodje za vzpostavitev krščanskega glasbenega prostora za nadaljevanje in obnavljanje etnične lokalne kulture, prek katere se člani cerkve povezujejo s kulturo in tradicijo izvornega kraja. Liturgično petje ob ponavljajočem se repertoarju, določenem glede na liturgično leto, posreduje skupnosti paleto sporočil, ki so kodirana tako v zvočni, besedilni kot tudi zvrstni glasbeni podobi. Prispevek predstavlja rezultate večplastne analize te glasbene prakse.

 

SEKCIJA 6Diaspora
Predsedujoča: Razia Sultanova

Marcia Ostashewski
Univerza Cape Breton (Kanada):

Peta Samoyilka: bizantinska ukrajinska liturgična glasba v Kanadi

Od začetkov preseljevanja Ukrajincev v Kanado konec 19. stoletja pa vse do danes, so se njihove verske prakse spreminjale v skladu z lokalno glasbo in jeziki ter bile podvržene regionalnim, nacionalnim in meddržavnim političnim pritiskom. Spremenilo se je več vidikov verske glasbe, vključno z jezikovno in glasbeno vsebino ter spolom kantorjev. Dejavniki, ki so vplivali na spremembe, vključujejo migracijske vzorce, urbanizacijo, preplet meddržavnih verskih ustanov, vlad in lokalnih župnij, smernice cerkvene hierarhije, kanadsko politiko, kot je multikulturalizem in trenutno pandemijo COVID-19. Prispevek temelji na avto-etnografskih podatkih in intervjujih z drugimi kantorji, duhovščino in versko skupnostjo. Prispevek obravnava načine, s katerimi ukrajinska bizantinska kongregacijska glasba v Severni Ameriki omogoča izvajalcem pevsko izkušnjo in načine ustvarjanja pomena skozi pevsko prakso. Razkriva tudi kulturne aspekte, ki se ustvarjajo skozi te liturgične glasbene prakse.

 

Thea Tiramani
Univerza v Paviji (Italija):

»Sestaviti moram svoj shabad, da se predstavim.« Tradicija, ustvarjalnost in recepcija novih glasbenih produkcij v italijanskih skupnostih Sikhov

Izvedbe kirtanov v sikških templjih, gurdwarah, vključujejo glasbeno izvedbo hvalnic (shabad), ki so del Svete knjige. To je najpomembnejši trenutek verskega obreda, saj besede Svete knjige oživijo v glasbi. Danes se glasba hvalnic, tako v domovini kot v diaspori, sestoji iz različnih zvrsti. To pa je posledica neprestanega iskanja glasbe, s katero lahko izvajalec (kirtaniya) učinkovito premakne vernikovo duhovnost. Mladi glasbeniki eksperimentirajo z novimi oblikami izražanja, tudi zunaj verskega okvirja gurdware, in glasbene izdelke delijo prek družabnih omrežij. Moje terensko delo je vključevalo raziskavo o sikških glasbenikih, rojenih v Indiji, ki so se v mladosti preselili v Italijo. Ti so ustvarili hvalnice, ki združujejo elemente tradicije z novimi glasbenimi trendi, vendar ohranjajo sprejemljivo in specifično idejo duhovnosti. Analiza takšnih inovativnih glasbenih pristopov, ki je predstavljena v prispevku, se naslanja na video posnetek v izvedbi Aninderja Singha in Gurwinderja Singha.

 

SEKCIJA 7: Južnoazijski in južnoameriški konteksti
Predsedujoča: Brita Heimarck

Lasanthi Manaranjanie Kalinga Dona
Univerza v Kelaniji (Šrilanka):

Pirit – budistična zvočna zaščita na Širilanki

Pirit, praksa izvajanja izbranih verzov in svetih spisov z namenom zaščititi ljudi pred nevarnostmi in nesrečami, je bil na Šrilanki deležen precej omejene etnomuzikološke pozornosti (Piyadassi 1975, Kulatillake 1982, Perera 2000, Kalinga Dona 2010). Tovrstno vokalno prakso izvajajo izključno theravadski budistični menihi, ki to počnejo v skupinah ali posamezno, odvisno od okoliščin. Pirit se lahko izvaja na prireditvah v živo, preko zvočnikov, na radiu in televiziji, ter v obliki avdio ali avdiovizualnih posnetkov. Dejstvo je, da pirit po mnenju nosilcev te tradicije ni »glasbena praksa«, a ker je pred piritom v številnih situacijah bila izvajana inštrumentalna glasba, ta prispevek preučuje razmerje med vokalno in inštrumentalno komponento. Analiza na podlagi arhivskih in etnografskih raziskav se osredotoča na dinamiko med tradicijo in modernostjo ter na primere eksperimentalne uporabe pirita v terapevtske namene v krajih, kot so bolnišnice.

 

Rohini Menon
Samostojna raziskovalka, New Delhi (Indija):

Uprizarjanje čustev in kaste: umestitev Koṭuṅṅallūr Bharaṇi v južnoazijskih besedilnih predstavah in literarni zgodovini

Južnoazijske verske tradicije imajo dolgo zgodovino kulturnih in družbenih implikacij. Predstavitev se na podlagi študije primera o Koṭuṅṅallūr Bharaṇi (obred in uprizoritev) izvajalcev hindujske nižje kaste, osredotoča na preteklo in sodobno literarno zgodovino v povezavi s čustvi in uprizarjanjem. Uprizarjanje kaste v Južni Aziji je povezano predvsem s kulturnimi in duhovnimi obredi, ki so prepleteni z vsakodnevnimi izkušnjami. Vendar pa obstaja več umetniških oblik in uprizoritev, ki so nepoznane zunanjemu svetu in so tesno povezane z staroselskimi, plemenskimi in kastnimi identitetami. Na podlagi dela Margrit Pernau Čustveni prevodi: konceptualna zgodovina onstran jezika, lahko čustveno prevajanje razložimo kot obliko prevajanja med resničnostjo in interpretacijo, ki jo posredujejo čutila in telo (Pernau, str. 46). Uprizarjanje je bilo v kontekstu Južne Azije večinoma preučevano v okvirih spola, religije, politike in zgodovine. O kastah in uprizarjanju, ki zajemajo širšo mrežo translokalnih hindujskih verskih festivalov, ki jih praznujejo po Južni Aziji, zlasti v skupnostih, ki pripadajo nižji kasti, pa je zelo malo del. Ta članek obravnava presečišče med kasto in uprizarjanjem v južnoazijskem literarnem in zgodovinskem svetu, s poudarkom na ideji čustev in čustvenem prevajanju.

 

Pablo Rojas Sahurie
Univerza na Dunaju (Avstrija):

Nova čilska pesem in izgradnja božjega kraljestva v ljudski enotnosti

Nueva Canción Chilena ali Nova čilska pesem je glasbeno gibanje, ki ni bilo samo zgodovinsko povezano s politično levico, ampak je vsebovalo tudi pomembne verske prvine v zvoku in konceptih (Rojas 2020). Te verske prvine, ki jih je izoblikoval pomemben del članov gibanja iz čilske popularne religije, lahko razumemo kot verski ateizem, kar nam omogoča, da prepoznamo paradoksalno pozicijo, v kateri sveto in posvetno najdeta točko zbliževanja (Löwy 2015). Na ta način je verska razsežnost ostala navzoča v samem središču Nove čilske pesmi in je bila vključena tudi v revolucionaren diskurz gibanja. V tem kontekstu je eden najbolj zanimivih vidikov ta, da si je gibanje zamislilo politični projekt ljudske enotnosti (katerega del je tudi postalo) kot uresničitev božjega kraljestva. Prispevek prikazuje, kako je Nova čilska pesem razvila idejo o kraljestvu, pri čemer je povezala utopijo o brezrazredni družbi z idejo o božjem kraljestvu na zemlji.

 

SEKCIJA 8Sufizem
Predsedujoča Irene Markoff

Michael Frishkopf
Univerza v Alberti (Kanada):

Sufijski viri taraba

Tarab nima ustreznega prevoda iz arabščine. V ozki opredelitvi se termin nanaša tako na glasbeno ekstazo kakor na tradicijske glasbeno-poetično-družbene vire njenega ustvarjanja, vključno s harmoničnimi odnosi med pevcem, poezijo in poslušalci. Tarab je odvisen od uglašenih performativnih interakcij, pri katerih izkušeni poslušalci izražajo čustva z glasovnimi vzkliki in kretnjami; njihova reakcija spodbuja in vodi izvajalca, čustva navzočih se tako delijo in so ojačana. Tarab je predstavljal najvišji estetski ideal arabske glasbe do sredine 20. stoletja, ko je začel izginjati. Vendar poslušalci, zlasti v sufizmu, pogosto opisujejo inshad (islamsko petje) kot glasbo, ki je bogata v tarabu. Kako je lahko sufijska glasba kljub njenim kritičnim konservativnim diskurzom v glasbi ostala obogatena s tarabom, medtem ko je tarab v posvetni sferi izginil? Pri raziskovanju sufijskih svetovnih nazorov, konceptov, družbeno-duhovne organizacije in praks ponazarjam, kako sufizem spodbuja in zahteva harmonična družbeno-duhovna razmerja, na katerih temelji tarab.

 

Ihsan Ul Ihthisam Chappangan
Univerza v Čikagu (ZDA):

Jezikovna performativnost in z njo povezane literarne senzibilnosti: kroženje sufijskih besedil in zvokov preko Indijskega oceana

Ta raziskava se osredotoča na kroženje sufijskih besedil in zvokov po obalnih svetovih Indijskega oceana. Še natančneje: opredeljuje žanr jezikovne performativnosti v ritualni ekonomiji sufijskega islama od zgodnjega šestnajstega do devetnajstega stoletja v muslimanskih skupnostih na obalnih območjih Malabar in Ma’bar/Coromandel. Izraz »jezikovna performativnost« izhaja iz koncepta etnomuzikologa Michaela Frishkopfa o »jezikovni performativnosti« kot žanru in metodologiji (skladenjski, pomenski, zvočni in pragmatični), ki omogoča sistematično in primerjalno zgodovinsko raziskavo izvedb v islamskem obredju. Drugi za analizo uporaben koncept je t. i. kozmopolis (Pollock, Eaton in Ricci), ki opredeljuje prostorsko in časovno razširjen, a povezan ekumen sanskrtskih, arabskih in perzijskih literarnih vplivov in senzibilnosti. Glavni poudarek predstavitve bo tako kult perzijskega svetnika Šaiha Muḥyuddīna ‘Abd al-Qādir al-Ǧīlānija (kot duhovnega rešitelja zemlje in morja) iz enajstega stoletja, skupaj s potujočimi literarnimi besedili, ki vsebujejo njegove hagiografije. Študija zgodovinsko obravnava preustvaritve svetnikovega življenja v svetovljanske predstave v ljudskem jeziku, ki so kot kozmopolis povezane ob Indijskem oceanu. Takšen projekt omogoča panoramski pogled na družbeno-politično atmosfero sveta Indijskega oceana osemnajstega in devetnajstega stoletja (kolonializem), kar nam nudi ideologijo, da ponovno premislimo uganko o »povezanih literarnih senzibilnosti« v teh jezikovnih izvedbah z vidika Malabarijev in Ma’barjev in jo razširimo na režime kroženja širše južne in jugovzhodne Azije.

 

SEKCIJA 9Alevizem
Predsedujoči: Michael Frishkopf

Maja Bjelica
Inštitut za filozofske študije, Znanstveno-raziskovalno središče, Koper (Slovenija):

Glasba turških alevijev: duhovnost, skupnost in zastopanje

Za turške alevije, največjo versko manjšino v Turčiji, igra glasba osrednjo vlogo v njihovih verskih praksah: predstavlja osrednji element njihovega obreda, imenovanega cem. Obred vključuje tudi sveto vrtenje, znano kot semah, ki podprto z glasbo ponuja pomemben prostor za alevijsko duhovnost, skupnostna srečanja in predstavljanje identitete. Prispevek predstavlja vizualni in zvočni material, zbran med etnografsko raziskavo izedeno pomladi 2015 v Istanbulu v alevijskih skupnostih Gaziosmanpaşa Hoca Ahmet Yesevi Cem Evi Inanç ve Kültür Derneği in Esentepe Hz. Ali Cem Evi Inanç ve Kültür Derneği. Terenski posnetki pridobljeni z metodo opazovanja z udeležbo ponujajo možnost uvida v specifične rabe glasbe v različnih oblikah ter v pomen glasbe za alevijske skupnosti.

 

Rumiana Margaritova
Bolgarska akademija znanosti (Bolgarija):

Dostopi do skrivnih zvokov in gibov: predstavitve obredne glasbe in kinetičnih oblik alevijev in bektašijev iz Bolgarije

Aleviji in bektašiji sta zgodovinsko in kulturno povezani turško govoreči muslimanski skupnosti v Mali Aziji in na Balkanu, ki priznavata močan kult Alija in iščeta globlji notranji občutek vere. Njihovo stoletno nasprotovanje sunitom, zapleten položaj »manjšine znotraj manjšine« v bolgarski družbi, in nekateri drugi razlogi, so prispevali k temu, da so jih drugi dojemali kot zaprto skupnost. To je prispevalo k ohranjanju njihovih verskih pogledov, ki se še vedno izražajo z rednimi skrivnimi obredji, katerih sestavni del je glasba – pesmi (nefesler) ob spremljavi tradicijske lutnje (saz), s svetimi gibi ali brez (semahlar). Prispevek preučuje različne pristope k predstavitvi obredne glasbe in kinetičnih oblik alevijev in bektašijev, s posebnim poudarkom na potencialu virtualnega ogleda – eksperimentalne oblike, ki je nekje med etnografskim filmom in etnografsko razstavo in ki bi lahko zagotovila etično mediacijo med občinstvom in skupnostjo, še vedno občutljivo za opazovanje in interpretacijo ‘od zunaj’.


   

© IMAGO SLOVENIAE 2021. Vse pravice pridržane
Izdelava spletne strani: Pozitiven Design, Oblikovanje: LUKS Studio