Otvoritev razstave fotografij avtorice Maše Kores – Pozabljeno/Forgotten
9. 5. 2017 ob 19:00, Galerija Janeza Boljke, Gornji trg 16
Samotni prostori iskanj
Umetnost Maše Kores biva v iskanju nekoč obljudenih bolnišničnih prostorov ali drugih prostorov, ki dajejo videz historičnosti, zapuščenosti ter obrabljenosti. Bivanje v njih je izpostavljeno občutkom samote, samotnosti in samosti. Ti prostori so tako rekoč idealen kraj, kjer si – neizbežno – vsak lahko uresniči željo, da bo prav gotovo sam. Morda tudi za vedno.
Fotografije na razstavi lahko razdelimo na serije avtoportretov z največkrat lebdečo figuro in interiere zapuščenih prostorov, ki imajo praviloma zaprte okenske ali vratne odprtine – v tej seriji so bistveni osameli predmeti. Okenske ali vratne odprtine so edini vir svetlobe v fotografiranih notranjih prostorih. V primeru avtoportretov delujejo kot izhodi v eksterier.
Ker je svetloba v prostoru zastrta, ostajajo določeni deli v temi. Človeško telo ima videz silhuete. Poltema ponuja pridih skrivnostnosti in obenem primora gledalca k natančnejšemu opazovanju fotografije. Prav pojavnost človeške figure in predmetov, ki so jih uporabljali ljudje, daje prostorom, ki jih fotografira Maša Kores, videz davnega življenja v njih, zato tudi še ni čutiti popolnega propada. Upanje je zaznati tudi zaradi njihove osvetlitve. Svetloba pada vanje v obliki svetlobnih snopov ali večjih sončnih žarkov, ki svetijo zgodaj zjutraj ali proti večeru. Tudi pozicije predmetov, ki se znajdejo v prostorih, ustvarjajo videz, kot da so jih ljudje še ravnokar uporabljali in da jih bo nekoč nekdo še premaknil. Tako je v teh prostorih še vedno živa sled življenja ljudi ter njihovih predmetov. Avtorica jih naseljuje s svojo prisotnostjo telesa, ki je velikokrat lebdeče in zato prostorom odvzema prehodnost pogleda. Pogled se osredotoča na samo telo. Samotnost je ukinjena.
Naslednji, tretji del fotografij, zaobsega predmete. Ti so lahko konkretni, uporabni predmeti ljudi, ki učinkujejo kot akterji, ali pa so to delci sten, ki gladke površine tal, sten in stropov vizualno bogatijo s svojo razpršenostjo in reliefnostjo.
Oktobra 2012 sem obiskoval vas blizu Ljubljane, ki jo obkrožajo številna pobočja, doline in globeli. Zanimala me je okolica vasi, ki je nisem obiskal že štirideset let. Med drugimi zaselki in razpotegnjeno vasjo sta tudi dve zapuščeni kmetiji. Ena izmed njih je zaradi odstranjenih vhodov v žičnatih ograjah odprta z vseh strani – namenjena je bila gojitvi perjadi. Vse stavbe, tudi upravna, so sčasoma ostale brez oken in vrat. Ljudje so jih odnesli. Iz sten so populili električne žice, pravzaprav vse, tudi tisto, kar je bilo nekoč pritrjeno na tla, stene ali strop. Tudi tla v svojem bistvu niso več tla. So samo še betonska površina, ki je izgubila svojo kožo. Tudi prahu ni na njih. Podobno je v dvoranah, kjer se je nekoč gnetla bela perjad. Ničesar ni. So samo dolge ozke dvorane, ki nimajo več videza prostora in prostornosti. Kot da bi bile stene skorajda nevidne. Človek v njih nima občutka prostora. Občutek zavetja pa je sploh popolnoma izgubljen. Materialno ima sedaj videz oddaljenega spomina, ki ga lahko poimenujemo ‘resnično vidno stanje’. Ta oddaljen spomin je, vsaj tako se zdi, skoraj povsem izgubil izvorno materialnost lastnega in konkretnega prostora … Bil sem nekje, kjer ni bilo prostora v prostoru, čeprav je bil in – v daljnih sivinah – obstaja še vedno.
Vse v P R O S T O R I H daje videz, da so ti bili že davno zapuščeni. Vendar fotografije ne dajejo občutka brezizhodnosti in končnosti, propada. Svetloba v teh prostorih je luč, ki zastira propadanje in hkrati daje upanje. Avtorica v fotografijah ohranja željo po naseljevanju in raziskovanju zapuščenih človeških prostorov. V njih išče svetlobo, ki prihaja iz zunanjega sveta. Notranji svet zato ostaja osvetljen in živeč.
Miloš Bašin – kustos (Iz kataloga Maša Kores, Mašin svet, Bežigrajska galerija 1, 9.1. – 8.2.2013, stran 3)
