POZDRAV POMLADI – GREGORČKI 2017
Pozdrav pomladi – “Gregorčki” je prireditev, s katero se spominjamo starega ljudskega običaja, ko so se obrtniki s spuščanjem lesenih ladjic z gorečimi svečkami simbolično poslovili od zime in se veselili, da s prihodom pomladi pri delu ne bodo več potrebovali luči. Po starem julijanskem koledarju se pomlad pričenja na dan svetega Gregorja, 12. marca. Gregorjevo je tudi praznik zaljubljencev in dan, ko se tudi “ptički ženijo“.
V Ljubljani je ta etnografski običaj pred 21. leti obudil Staroljubljanski zavod za kulturo. Na predvečer svetega Gregorja, 11. marca, otroci po Gradaščici spuščajo različno oblikovane ladjice s svečkami, ki jih imenujemo “barčice svetega Gregorja” ali “gregorčki”.
PRIZORIŠČE:
Dogodek poteka na obrežju Gradaščice in na Trnovskem mostu, ki ju je zasnoval arhitekt Jože Plečnik.
1928-32 Trnovski most
Krakovo je s Trnovim povezoval lesen most. Zaradi dotrajanosti se je leta 1875 udrl pod težo konjske vprege, ki je s kočijažem in potnico padel v Gradaščico. Most so prenovili in ga postavili na kamnite nosilce. Leta 1928 je Plečnik na povabilo direktorja mestnega gradbenega urada inženirja Matka Prelovška pričel načrtovati širšo ureditev Gradaščice. V okviru tega načrta je zasnoval tudi novi Trnovski most. Kot vse ostale, si je tudi ta most zamislil kot zgradbo, ki presega zgolj funkcijo premoščanja reke. Po eni strani most stoji pred cerkvijo, ki že zaradi svojega urbanističnega pomena zahteva pred vhodom večji odprt prostor. Po drugi strani si je Plečnik ob Gradaščici zamislil urejen park. Iz teh dveh izhodišč je nastal širok most, ki pred cerkvijo ustvarja trg, hkrati pa obdelan kot park, saj na njem rastejo drevesa. Plečnik je v pismu nečaku Matkoviču zapisal: »Trnovski most je narisan – je preko 17m širok – torej tvori trg pred cerkvijo itd.«. Za gradnjo mostu je Mestni svet julija 1931 izbral stavbenika Matka Curka, ki je most zgradil do naslednjega leta, a pešci so ga lahko uporabljali že oktobra 1931. Uradna otvoritev je bila na kresno nedeljo 24. junija 1932, ko je most blagoslovil trnovski župnik Fran Saleški Finžgar. Na portalu mostu je Plečnik predvidel dve plošči z napisoma Trnovo in Krakovo, ki ju most povezuje. Posebnost mostu je tudi drevje, ki pa ga morajo menjavati. Danes na njem rastejo breze, prvotno pa je Plečnik predvidel ciprese. Mostno ograjo zaključujejo piramide, v sredi mostu pa je na eni strani kip sv. Janeza Krstnika, zaščitnika trnovske cerkve, delo kiparja Nikolaja Pirnata, na drugi strani pa zelo strma piramida. Most je nastavek za ureditev Emonske ulice, ki naj bi po Plečnikovi zamisli povezovala Trnovo z Vegovo ulico v enotno kulturno promenado. Zato moramo tudi piramide na mostu razumeti kot del širšega sistema povezanih piramid. Sem sodita še piramida nad vogalnim vhodom v Križanke in Zoisova piramida, kompozicijo pa zaključuje Marijin steber na Šentjakobskem trgu.
1928-32 Gradaščica
Že pred prvo svetovno vojno so obstajali načrti, da bi Gradaščico speljali v novo strugo in tako pridobili nova stavbna zemljišča. Jože Plečnik je svojemu bratu Andreja leta 1914 iz Prage poslal pismo v katerem se zgraža nad temi načrti in zapiše: »Ni ga lepšga kraja, kot je ta podoba raja. Če se vodo pusti na miru in se vse predela v krasen park, v katerem in okoli katerega organizirano stoje vile, si ne morem lepšega misliti«. Gradaščico so urejali vzporedno z gradnjo Trnovskega mostu. Plečnik je zamenjal nekdanjo leseno brv z betonskim Petelinjim mostom in uredil rampe, ki se spuščajo k stopnicam, kjer so nekoč prali perilo. Nekateri viri poročajo, da je prostor služil tudi za pranje konj, ki so jih barjanski kmetje želeli očediti preden so z njimi vstopili v mesto. Kostanji so na bregovih rasli že prej, na Eipprovi jim je Plečnik dodal še breze. Današnja podoba te Plečnikove ureditve je precej spremenjena, pa tudi zanemarjena. Pred drugo svetovno vojno je bila Gradaščica še prava reka, po hudourniški preureditvi pa deluje bolj kot skromen potok.
Andrej Hrausky, univ.dipl.ing.arh.
(Celotno besedilo z naslovom »Ljubljanica kot eden glavnih urbanističnih motivov mesta – Kako je Plečnik reko približal mestu« je bilo objavljeno v reviji Ljubljana med nostalgijo in sanjami, 2016.)
