MEDNARODNI VEČDISCIPLINARNI SIMPOZIJ GLASBA – RELIGIJA – DUHOVNOST
Vljudno vabljeni na Mednarodni večdisciplinarni simpozij Glasba – religija – duhovnost. Prijavite se tako, da nam na gni@zrc-sazu.si posredujete vaše ime in elektronski naslov. Na vaš navedeni naslov vam bomo poslali zoom povezavo do spletnega prenosa simpozija. Prosimo, da povezave ne delite naprej, seveda pa lepo vabljeni, da k registraciji povabite vse zainteresirane.
Simpozij je brezplačen in odprt za javnost.
Uvodne misli ob simpoziju Glasba – religija – duhovnost
Verske in duhovne doktrine in njihove interpretacije pomembno vplivajo na razumevanje meja med glasbenimi in neglasbenimi pojavi ter med sprejemljivimi in nesprejemljivimi glasbenimi (zvočnimi) in plesnimi (gibalnimi) praksami v različnih prostorskih in časovnih okvirih. Religija in duhovnost vplivata na tradicijsko, umetnostno in popularno glasbo in ples ter se hkrati odražata v le-teh. Povezavam glasbe, religije in duhovnosti lahko sledimo v predkolonialnih, kolonialnih in pokolonialnih okoliščinah ter v okoljih, ki so do katerihkoli verskih nazorov ali pa samo do drugačnih ali manjšinskih, ponekod sovražna. To na kontinuumu med vojno in mirom včasih povzroči migracijske, begunske in nenazadnje tudi priseljenske izkušnje. Omenjene povezave so prisotne pri obrednih praksah, ki so bistvene za ohranjanje identitete, kot tudi za oblikovanje novih ekumenskih sinkretizmov.
Marca 2020 je skupina znanstvenikov z različnih koncev sveta izvršnemu odboru Mednarodnega združenja za tradicijsko glasbo (ICTM) podala predlog za ustanovitev študijske skupine, ki naj bi se sistematično osredotočala na raziskovanje povezav glasbe, religije in duhovnosti. Odbor je predlog potrdil in z ljubljanskim simpozijem se bo predvidoma začela še ena uspešna zgodba o tematskih raziskavah v mednarodnem akademskem prostoru. Raziskovanje omenjenih povezav je izjemnega pomena in ni izrecno prisotno v dejavnostih nobene od obstoječih študijskih skupin ICTM. Nova skupina bo zagovarjala odprt, vključujoč in nepristranski odnos do izbrane tematike. Izbrani članki, napisani na podlagi simpozijskih referatov, bodo objavljeni v tematski številki recenzirane revije Muzikološki zbornik.
Svanibor Pettan
17.00–18:00
SEKCIJA 7: Južnoazijski in južnoameriški konteksti
Predsedujoča: Brita Heimarck
Lasanthi Manaranjanie Kalinga Dona: Pirit – budistična zvočna zaščita na Širilanki
Rohini Menon: Uprizarjanje čustev in kaste: umestitev Koṭuṅṅallūr Bharaṇi v južnoazijskih besedilnih predstavah in literarni zgodovini
Pablo Rojas Sahurie: Nova čilska pesem in izgradnja božjega kraljestva v ljudski enotnosti
18.00–18.15
Odmor
18.15–19.00
SEKCIJA 8: Sufizem
Predsedujoča: Irene Markoff
Michael Frishkopf: Sufijski viri taraba
Ihsan Ul Ihthisam Chappangan: Jezikovna performativnost in z njo povezane literarne senzibilnosti: kroženje sufijskih besedil in zvokov preko Indijskega oceana
19.00–19.15
Odmor
19.15–20.00
SEKCIJA 9: Alevizem
Predsedujoči: Michael Frishkopf
Maja Bjelica: Glasba turških alevijev: duhovnost, skupnost in zastopanje
Rumiana Margaritova: Dostopi do skrivnih zvokov in gibov: predstavitve obredne glasbe in kinetičnih oblik alevijev in bektašijev iz Bolgarije
20.15
Zaključna razprava o ustanovitvi nove študijske skupine pri ICTM in publikaciji
POVZETKI
SEKCIJA 7: Južnoazijski in južnoameriški konteksti
Predsedujoča: Brita Heimarck
Lasanthi Manaranjanie Kalinga Dona
Univerza v Kelaniji (Šrilanka):
Pirit – budistična zvočna zaščita na Širilanki
Pirit, praksa izvajanja izbranih verzov in svetih spisov z namenom zaščititi ljudi pred nevarnostmi in nesrečami, je bil na Šrilanki deležen precej omejene etnomuzikološke pozornosti (Piyadassi 1975, Kulatillake 1982, Perera 2000, Kalinga Dona 2010). Tovrstno vokalno prakso izvajajo izključno theravadski budistični menihi, ki to počnejo v skupinah ali posamezno, odvisno od okoliščin. Pirit se lahko izvaja na prireditvah v živo, preko zvočnikov, na radiu in televiziji, ter v obliki avdio ali avdiovizualnih posnetkov. Dejstvo je, da pirit po mnenju nosilcev te tradicije ni »glasbena praksa«, a ker je pred piritom v številnih situacijah bila izvajana inštrumentalna glasba, ta prispevek preučuje razmerje med vokalno in inštrumentalno komponento. Analiza na podlagi arhivskih in etnografskih raziskav se osredotoča na dinamiko med tradicijo in modernostjo ter na primere eksperimentalne uporabe pirita v terapevtske namene v krajih, kot so bolnišnice.
Rohini Menon
Samostojna raziskovalka, New Delhi (Indija):
Uprizarjanje čustev in kaste: umestitev Koṭuṅṅallūr Bharaṇi v južnoazijskih besedilnih predstavah in literarni zgodovini
Južnoazijske verske tradicije imajo dolgo zgodovino kulturnih in družbenih implikacij. Predstavitev se na podlagi študije primera o Koṭuṅṅallūr Bharaṇi (obred in uprizoritev) izvajalcev hindujske nižje kaste, osredotoča na preteklo in sodobno literarno zgodovino v povezavi s čustvi in uprizarjanjem. Uprizarjanje kaste v Južni Aziji je povezano predvsem s kulturnimi in duhovnimi obredi, ki so prepleteni z vsakodnevnimi izkušnjami. Vendar pa obstaja več umetniških oblik in uprizoritev, ki so nepoznane zunanjemu svetu in so tesno povezane z staroselskimi, plemenskimi in kastnimi identitetami. Na podlagi dela Margrit Pernau Čustveni prevodi: konceptualna zgodovina onstran jezika, lahko čustveno prevajanje razložimo kot obliko prevajanja med resničnostjo in interpretacijo, ki jo posredujejo čutila in telo (Pernau, str. 46). Uprizarjanje je bilo v kontekstu Južne Azije večinoma preučevano v okvirih spola, religije, politike in zgodovine. O kastah in uprizarjanju, ki zajemajo širšo mrežo translokalnih hindujskih verskih festivalov, ki jih praznujejo po Južni Aziji, zlasti v skupnostih, ki pripadajo nižji kasti, pa je zelo malo del. Ta članek obravnava presečišče med kasto in uprizarjanjem v južnoazijskem literarnem in zgodovinskem svetu, s poudarkom na ideji čustev in čustvenem prevajanju.
Pablo Rojas Sahurie
Univerza na Dunaju (Avstrija):
Nova čilska pesem in izgradnja božjega kraljestva v ljudski enotnosti
Nueva Canción Chilena ali Nova čilska pesem je glasbeno gibanje, ki ni bilo samo zgodovinsko povezano s politično levico, ampak je vsebovalo tudi pomembne verske prvine v zvoku in konceptih (Rojas 2020). Te verske prvine, ki jih je izoblikoval pomemben del članov gibanja iz čilske popularne religije, lahko razumemo kot verski ateizem, kar nam omogoča, da prepoznamo paradoksalno pozicijo, v kateri sveto in posvetno najdeta točko zbliževanja (Löwy 2015). Na ta način je verska razsežnost ostala navzoča v samem središču Nove čilske pesmi in je bila vključena tudi v revolucionaren diskurz gibanja. V tem kontekstu je eden najbolj zanimivih vidikov ta, da si je gibanje zamislilo politični projekt ljudske enotnosti (katerega del je tudi postalo) kot uresničitev božjega kraljestva. Prispevek prikazuje, kako je Nova čilska pesem razvila idejo o kraljestvu, pri čemer je povezala utopijo o brezrazredni družbi z idejo o božjem kraljestvu na zemlji.
SEKCIJA 8: Sufizem
Predsedujoča: Irene Markoff
Michael Frishkopf
Univerza v Alberti (Kanada):
Sufijski viri taraba
Tarab nima ustreznega prevoda iz arabščine. V ozki opredelitvi se termin nanaša tako na glasbeno ekstazo kakor na tradicijske glasbeno-poetično-družbene vire njenega ustvarjanja, vključno s harmoničnimi odnosi med pevcem, poezijo in poslušalci. Tarab je odvisen od uglašenih performativnih interakcij, pri katerih izkušeni poslušalci izražajo čustva z glasovnimi vzkliki in kretnjami; njihova reakcija spodbuja in vodi izvajalca, čustva navzočih se tako delijo in so ojačana. Tarab je predstavljal najvišji estetski ideal arabske glasbe do sredine 20. stoletja, ko je začel izginjati. Vendar poslušalci, zlasti v sufizmu, pogosto opisujejo inshad (islamsko petje) kot glasbo, ki je bogata v tarabu. Kako je lahko sufijska glasba kljub njenim kritičnim konservativnim diskurzom v glasbi ostala obogatena s tarabom, medtem ko je tarab v posvetni sferi izginil? Pri raziskovanju sufijskih svetovnih nazorov, konceptov, družbeno-duhovne organizacije in praks ponazarjam, kako sufizem spodbuja in zahteva harmonična družbeno-duhovna razmerja, na katerih temelji tarab.
Ihsan Ul Ihthisam Chappangan
Univerza v Čikagu (ZDA):
Jezikovna performativnost in z njo povezane literarne senzibilnosti: kroženje sufijskih besedil in zvokov preko Indijskega oceana
Ta raziskava se osredotoča na kroženje sufijskih besedil in zvokov po obalnih svetovih Indijskega oceana. Še natančneje: opredeljuje žanr jezikovne performativnosti v ritualni ekonomiji sufijskega islama od zgodnjega šestnajstega do devetnajstega stoletja v muslimanskih skupnostih na obalnih območjih Malabar in Ma’bar/Coromandel. Izraz »jezikovna performativnost« izhaja iz koncepta etnomuzikologa Michaela Frishkopfa o »jezikovni performativnosti« kot žanru in metodologiji (skladenjski, pomenski, zvočni in pragmatični), ki omogoča sistematično in primerjalno zgodovinsko raziskavo izvedb v islamskem obredju. Drugi za analizo uporaben koncept je t. i. kozmopolis (Pollock, Eaton in Ricci), ki opredeljuje prostorsko in časovno razširjen, a povezan ekumen sanskrtskih, arabskih in perzijskih literarnih vplivov in senzibilnosti. Glavni poudarek predstavitve bo tako kult perzijskega svetnika Šaiha Muḥyuddīna ‘Abd al-Qādir al-Ǧīlānija (kot duhovnega rešitelja zemlje in morja) iz enajstega stoletja, skupaj s potujočimi literarnimi besedili, ki vsebujejo njegove hagiografije. Študija zgodovinsko obravnava preustvaritve svetnikovega življenja v svetovljanske predstave v ljudskem jeziku, ki so kot kozmopolis povezane ob Indijskem oceanu. Takšen projekt omogoča panoramski pogled na družbeno-politično atmosfero sveta Indijskega oceana osemnajstega in devetnajstega stoletja (kolonializem), kar nam nudi ideologijo, da ponovno premislimo uganko o »povezanih literarnih senzibilnosti« v teh jezikovnih izvedbah z vidika Malabarijev in Ma’barjev in jo razširimo na režime kroženja širše južne in jugovzhodne Azije.
SEKCIJA 9: Alevizem
Predsedujoči: Michael Frishkopf
Maja Bjelica
Inštitut za filozofske študije, Znanstveno-raziskovalno središče, Koper (Slovenija):
Glasba turških alevijev: duhovnost, skupnost in zastopanje
Za turške alevije, največjo versko manjšino v Turčiji, igra glasba osrednjo vlogo v njihovih verskih praksah: predstavlja osrednji element njihovega obreda, imenovanega cem. Obred vključuje tudi sveto vrtenje, znano kot semah, ki podprto z glasbo ponuja pomemben prostor za alevijsko duhovnost, skupnostna srečanja in predstavljanje identitete. Prispevek predstavlja vizualni in zvočni material, zbran med etnografsko raziskavo izedeno pomladi 2015 v Istanbulu v alevijskih skupnostih Gaziosmanpaşa Hoca Ahmet Yesevi Cem Evi Inanç ve Kültür Derneği in Esentepe Hz. Ali Cem Evi Inanç ve Kültür Derneği. Terenski posnetki pridobljeni z metodo opazovanja z udeležbo ponujajo možnost uvida v specifične rabe glasbe v različnih oblikah ter v pomen glasbe za alevijske skupnosti.
Rumiana Margaritova
Bolgarska akademija znanosti (Bolgarija):
Dostopi do skrivnih zvokov in gibov: predstavitve obredne glasbe in kinetičnih oblik alevijev in bektašijev iz Bolgarije
Aleviji in bektašiji sta zgodovinsko in kulturno povezani turško govoreči muslimanski skupnosti v Mali Aziji in na Balkanu, ki priznavata močan kult Alija in iščeta globlji notranji občutek vere. Njihovo stoletno nasprotovanje sunitom, zapleten položaj »manjšine znotraj manjšine« v bolgarski družbi, in nekateri drugi razlogi, so prispevali k temu, da so jih drugi dojemali kot zaprto skupnost. To je prispevalo k ohranjanju njihovih verskih pogledov, ki se še vedno izražajo z rednimi skrivnimi obredji, katerih sestavni del je glasba – pesmi (nefesler) ob spremljavi tradicijske lutnje (saz), s svetimi gibi ali brez (semahlar). Prispevek preučuje različne pristope k predstavitvi obredne glasbe in kinetičnih oblik alevijev in bektašijev, s posebnim poudarkom na potencialu virtualnega ogleda – eksperimentalne oblike, ki je nekje med etnografskim filmom in etnografsko razstavo in ki bi lahko zagotovila etično mediacijo med občinstvom in skupnostjo, še vedno občutljivo za opazovanje in interpretacijo ‘od zunaj’.
