PIHALNI KVINTET KARAJANOVE AKADEMIJE BERLINSKIH FILHARMONIKOV (Nemčija / Srbija, Španija, Italija, Anglija, Slovenija)
Anja Malkov, flavta
Sofía Zamora Meseguer, oboa
Lorenzo Dainelli, klarinet
Joseph Longstaff, rog
Luka Mitev, fagot
Spored:
Claude-Paul Taffanel (1844–1908), Pihalni kvintet
I. Allegro con moto
II. Andante
III. Vivace
Aleksandra Naumovski Potisk, Quincunx (noviteta)
Samuel Barber (1910–1981), Poletna glasba
– ODMOR –
Maurice Ravel (1875–1937), Couperinova grobnica (prir. Mason Jones)
I. Prelude
II. Fugue
III. Menuet
IV. Rigaudon
György Ligeti (1923–2006), Šest Bagatel
I. Allegro con spirito
III. Allegro grazioso
IV. Presto ruvido
V. (Béla Bartók in memoriam) Adagio, Mesto
S skladbo “Šest bagatel” bo kvintet počastil stoto obletnico rojstva njenega avtorja, skladatelja Györgyja Ligetija. Posebno novost pa predstavlja tudi skladba Quincunx, ki smo jo naročili pri Aleksandri Naumovski Potisk. V njej skladateljica glasbeno obravnava ta lik, ki ga v heraldiki pa tudi arhitekturi poznajo pod imenom Andrejev križ (več o delu spodaj).
Matična ustanova Pihalnega kvinteta Karajanove akademije Berlinskih filharmonikov, akademije, ki jo je ustanovil Herbert von Karajan, je pomembna valilnica vrhunskih glasbenic in glasbenikov, katerih večina se pridruži raznim svetovno znanim orkestrom (Londonski simfonični orkester, Kraljevi orkester Concertgebouw, Orkester Radia Francija, Dunajski in Münchenski filharmoniji ter seveda Berlinska filharmonija). Zato ni prav nič presenetljivo, da so vsi člani kvinteta zares izredni glasbeniki.
Anja Malkov je diplomirala na Akademiji Umetnosti Novi Sad pri cenjeni profesorici Lauri Levai Aksin. Zmagala je na številnih tekmovanjih, kot so “Davorin Jenko” (Beograd, 2018 in 2016), Tekmovanju pihal v Varaždinu (2016) in “Anton Eberst” (Novi Sad, 2015). Leta 2017 pa se je z Mednarodnega tekmovanja Ohridski Biseri v Makedoniji vrnila kot zmagovalka v vseh kategorijah.
Svojo spretnost nenehno izpopolnjuje na mojstrskih tečajih in izobraževanjih pri najboljših flavtistih (Andrea Lieberknecht, Mario Caroli, Wally Hase, Renate Greiss-Armin, Matej Zupan, Peter-Lukas Graf, pa tudi Emmanuel Pahud, Sebastian Jacot, Jelka Weber, Michael Hasel in Egor Egorkin). Vpisana je na magistrski program priznane univerze Mozarteum v Salzburgu pri uglednem profesorju Michaelu M. Koflerju.
Kot članica Karajanove akademije Berlinskih filharmonikov, je večkrat igrala z Berlinskim filharmoničnim orkestrom in to pod taktirkami priznanih dirigentov, kot so, Kirill Petrenko, Sir Simon Rattle, Sakari Oramo in Daniel Harding. Je tudi izjemna komorna glasbenica, najbolj neposredno pa lahko njen izredni talent in glasbeno pretanjenost občudujemo, kadar nastopa v vlogi solistke. Za seboj ima solistične recitale na različnih festivalih, kot solistka pa je igrala že z mnogimi orkestri.
Strast Sofíe Zamora Meseguer do oboe se je vnela pri rosnih sedmih letih. Po študiju na Conservatorio Profesional de Almoradí se je vpisala na Real Conservatorio Superior de Música de Madrid, kjer je študirala pri profesorju Juanu Carlosu Báguena in diplomirala kot najboljša v letniku, za kar je prejela priznanje Premio Extraordinario de Fin de Carrera. S svojim izjemnim talentom in spretnostjo si je prislužila mnoge nagrade (Premio Extraordinario del Conservatorio de Almoradí, Premio Extraordinario de la Comunidad Valenciana, Premio Nacional al rendimiento académico in Beca de la excelencia de la Comunidad de Madrid.)
Že kot mlada perspektivna glasbenica je Sofia nastopala z najboljšimi mednarodnimi mladinskimi orkestri, kmalu pa je začela igrati tudi pri uglednih profesionalnih orkestrih, med drugimi Deutsche Oper Berlin, Deutsche Radio Philharmonie Saarbrücken-Kaiserslautern in National Orchestra of Spain (OCNE). Sofia je tudi izkušena solistka, njen repertoar med drugim zajema Mozartov Koncert za oboo, Koncert za Oboo Domenica Cimarose, Ferrar Ferránov El Bosque Mágico in Vivaldijev Koncert za oboo v C duru.
Vpisana je na magistrski program ugledne Hochschule für Musik und Theater Felix Mendelssohn Bartholdy v Leipzigu pod mentorstvom profesorja Nicka Deutcha. Od septembra 2021 pa kot članica prestižne Karajanove akademije Berlinskih filharmonikov študira predvsem s prominentnim oboistom Andreasom Wittmanom.
Italijanski klarinetist Lorenzo Dainelli je študiral pri Alessandru Carbonare na Accademia di Santa Cecilia v Rimu nato pa študij nadaljeval na znani salzburški univerzi Mozarteum, kjer je diplomiral z odliko. Leta 2018 mu je Accademia Chigiana (Siena) podelila posebno priznanje, kar je redka čast, ki doleti le vrhunske umetnike.
Oklican za bistrega in vznemirljivega klarinetista izredne muzikalnosti in izjemnega tona je nastopal na najprestižnejših koncertnih odrih sveta: v Berlinski filharmoniji, Dunajskem Musikverein, Carnegie Hall, Chicago Symphony Hall, Glazunov Hall v St. Petersburgu, Grand Théâtre de Provence, Sala Santa Cecilia v Rimu in mnogih drugih. Sodeloval je z najznamenitejšimi svetovnimi orkestri (npr. Berlinsko filharmonijo, DSO Berlin, Orchestra dell’Accademia Nazionale di Santa Cecilia v Rimu). Dirigirali pa so mu med drugim sloviti Kiriil Petrenko, Zubin Mehta, Gustavo Dudamel, Daniele Gatti, Thomas Adés, Daniel Baremboim, Christian Thielemann in Ennio Morricone.
Od 2017 do 2018 je imel prestižno pozicijo prvega klarinetista v nemškem Schleswig-Holsteinisches Sinfonieorchester. Danes pa utrjuje svoje zasluženo mesto med najboljšimi glasbeniki našega časa kot član priznane Karajanove akademije Berlinskih filharmonikov.
Joseph Longstaff se je začel učiti rog v rodni Angliji na Purcell School for Young Musicians in bil prvi dobitnik štipendije Sir Charles Mackerras v zgodovini te šole.
V svojem brezkompromisnem stremljenju k odličnosti je Joseph študiral pri kar najboljših učiteljih, zlasti Richardu Watkinsu in Miku Thompsonu na Royal Academy of Music, kjer si je prislužil tudi štipendijo ABRSM. Nato se je podal v kontinentalno Evropo, kjer je v okviru programa Erasmus študiral na Hochschule für Musik Franz Liszt v Weimarju pri profesorju Jörgu Brücknerju.
Kombinacija presežnega talenta in pretanjenega čuta za instrument sta ga privedla do Karajanove akademije Berlinske filharmonije, kjer svoje znanje izpopolnjuje pri Sarah Willis in Stefanu Dohru. Tu redno nastopa s komornimi zasedbami in orkestri akademije, in seveda z vodilnim svetovnim orkestrom Berlinske filharmonije. S svojo glasbeno strastjo in muzikaličnostjo Joseph nedvomno obogati vsako skladbo, ki jo igra.
Slovenski fagotist Luka Mitev je prve korake v igranju svojega instrumenta naredil pri rosnih sedmih letih pod vodstvom očeta Zorana Miteva. Študiral je v Salzburgu pri profesorju Marcu Postighelu. Uka žeja ga je nato prignala v Berlinsko Hochschule für Musik Hanns Eisler, kjer obiskuje magistrski program pri profesorju Volkerju Tessmanu. Njegov izredni talent so prepoznali tudi na slovenskem Ministrstvu za kulturo, kjer so mu podelili štipendiji za obe stopnji študija. Prislužil si je tudi mnoga državna in mednarodna priznanja, med njimi prestižno prvo nagrado na Concertinu Praga 2014.
Na mednarodni oder se je prvič podal leta 2016, ko se je pridružil Mladinskemu orkestru Evropske unije, leta 2020 pa še zasedbi Gustav Mahler Jugendorchester. Prefinjen glasbeni izraz ga je popeljal po vsej Evropi, med drugim si je odre delil s člani Berlinske filharmonije, Bavarskega radijskega simfoničnega orkestra, komornega orkestra Mahler Chamber Orchestra, Ensemble Resonanz in orkestra Royal Concertgebouw Amsterdam. Bolj neposredno pa svojo pretanjenost izraža na rednih nastopih s komornimi zasedbami.
Od januarja 2021 je član Karajanove akademije Berlinske Filharmonije, kjer se izpopolnjuje pri prvem klarinetistu Stefanu Schweigertu in drugih članih Berlinske filharmonije.
O skladbi Quincunx je skladateljica Aleksandra Naumovski Potisk napisala naslednje:
»Quincunx ali kvinkus je bil prvotno kovanec (211–200 pr. n. št.), katerega vrednost je bila pet dvanajstin (quinque in uncia) rimskega standardnega bronastega kovanca. Danes prevladujoča raba izraza pa se nanaša na geometrijski vzorec, sestavljen iz petih točk, razporejenih v križ, pri čemer štiri od njih tvorijo kvadrat ali pravokotnik, peta pa se nahaja v središču.
V heraldiki so skupine petih elementov pogosto razporejene v kvinkuški vzorec, ki se v heraldični terminologiji imenuje Andrejev križ (saltire). Kvinkus je standardni vzorec mnogih danes običajnih rab, npr. za zasaditev sadovnjaka. V sodobni računalniški grafiki ga uporabljamo za več vzorčno izravnavo, V arhitekturi je kvinkunalni načrt (quincuncial plan), opredeljen tudi kot grški križ za tloris zgradbe, sestavljene iz devetih obočnih kupol. Osrednja in štiri kotne so pokrite s kupolami ali križnimi oboki, tako da vzorec teh kupol tvori kvinkus; preostale štiri so zaključene z banjastimi oboki. V kmerski arhitekturi so stolpi templja, kot je Angkor Wat, včasih razporejeni v kvinkusu, in predstavljajo pet vrhov gore Meru. Kvinkus je eden najpomembnejših modelov talne obloge v kozmatski tehniki. Kvinkuški zemljevid je konformna kartografska projekcija, ki preslika polovice krogle na sredino in štiri vogale kvadrata in tako tvori kvinkus.
Točke na vsaki ploskvi enote celice obrazno centrirane kubične rešetke tvorijo kvinkus.
Kvinkus je znan tudi v tetoviranju, in sicer kot tetovažo s petimi pikami. Razlagali so ga različno kot simbol plodnosti, simbol prepoznavanja, pripadnosti skupini prijateljev, osamljenost ali kot čas preživet v zaporu (zunanje štiri pike predstavljajo obzidje, notranja zapornik). Lastnik takšne tetovaže je bil med drugimi Thomas Alva Edison.
Benjamin Banneker opisuje sanje, v katerih ga prosijo za izmero oblike duše po smrti. Odgovor je ‘kvinkus’. V Senegalu je kvinkus pogost verski simbol.
Tudi različna literarna dela za simbolno vrednost uporabljajo vzorec kvinkus ali se nanj sklicujejo: Angleški zdravnik Thomas Browne v svojem filozofskem diskurzu Kirov vrt (1658) podrobno opisuje dokaze o vzoru kvinkusa v umetnosti, naravi in mistično kot dokaz ‘božje modrosti’. Brownov diskurz je neoplatonska in neopitagorejska vizija medsebojne povezanosti umetnosti in narave prek medsebojno povezanih simbolov števila pet in vzorca kvinkunksa, skupaj s figuro X in zasnovo mreže. Njeno temeljno iskanje je bilo glavna skrb hermetične filozofije: dokaz božje modrosti in dokazljiv dokaz inteligentnega načrta.
James Joyce uporablja izraz v Grace, kratki zgodbi v The Dubliners (1914), da opiše razporeditev sedežev petih mož v cerkveni službi. Lobner trdi, da je v tem kontekstu vzorec simbol tako Kristusovih ran kot grškega križa. Roman Lawrencea Durrella Avignonski kvintet (1974 – 1985) je po avtorjevih besedah razporejen v obliki kvinkusa; zadnji roman v zaporedju se imenuje Quinx, katerega zaplet vključuje odkritje kvinkus kamna. Irski nobelovec, pesnik Séamus Heaney trdi, da irske zgodovinske province skupaj tvorijo kvinkus, kot se razlaga tudi irska beseda za provinco cúige (dobesedno: ‘peti del’).
Skladba Quincunx v svoji idejni zasnovi sledi mnogih inspiracijam in asociacijacijam iz seznama zgoraj naštetetih pomenov in simbolik. Gre za pihalni kvintet, ki naj bi tudi izvedbeno sledil geometrijskemu vzorcu odrske prezence ansambla. Vendar je pomembnejša navezava na kozmološki pomen kvinkusa kot organiziranega prostora, kozmosa, definiranega skozi petstebrno geometrično simetrično zamejitev, s čemer se dotakne tako matematične kot fizikalne podstati vesolja in tudi ontološke pojavitve glasbenega dela. Morda se tovrsten koncept nekoliko približa Xenakisovi glasbeni arhitekturi, vendar zgolj na ravni idejne skice. Prostor kvinuškega stebrišča postane tako akustični tempelj, objekt religiozne komunikacije s transcedentnim, nekakšna prazna posoda, ki je namenjena popolnitvi s človekovo kontemplacijo, prostor zrenja v multidimezialnost izvirov ultimativnih vprašanj o smislu in izvoru bivanja – kot vesolje samo. Tak prostor ni dojemljiv razumsko, ni ga mogoče misliti, mogoče ga je zgolj uzreti. In tako uzrt je izrazljiv bolj mistično kot racionalno, čezpomensko – kot npr. tudi čista poezija – skozi čudenje, ples ali pesem. To pa so tudi glavni elementi intoniranosti skladbe, ki je pred nami.«
Vstop prost.
V sodelovanju z:
