ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

Dirigent: Davorin Mori
Solist: Nejc Kamplet, klavir

Spored:

Danilo Švara (1902–1981), Valse interrompue

Sergej Rahmaninov (1873 – 1943), Koncert za klavir in orkester št. 3 v d-molu, op. 30

premor

Antonín Dvořák (1841–1904), Simfonija št. 9 v e-molu, op. 95, »Iz novega sveta«

Orkester Slovenske filharmonije se lahko pohvali z dolgo in bogato tradicijo, ki sega vse do leta 1701, v sedanji obliki pa deluje od leta 1947. Združuje najboljše domače in tuje glasbenike, redno nastopa na odmevnih mednarodnih festivalih in izvaja tako klasični repertoar 18. in 19. stoletja kot tudi sodobno glasbo. Orkester je skozi čas rasel pod vodstvom vrhunskih domačih in mednarodnih dirigentov, tokrat pa bo nastopil pod taktirko Davorina Morija, enega najbolj obetavnih slovenskih dirigentov mlajše generacije.

Davorin Mori je jeseni 2024 je postal stalni gostujoči dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Mednarodno prepoznavnost je dosegel leta 2016 na otvoritvenem koncertu Salzburških festivalov z izvedbo jazz maše Prayer Wheel Karena Asatriana z Dunajskim Filharmoničnim zborom. Dirigiral je, med drugimi, Orkestru Slovenske filharmonije in Dunajskemu radijskemu in simfoničnemu orkestru. Deloval je kot asistent glavnega zborovodje Thomasa Langa v Dunajski državni operi, zdaj pa med drugim gostuje kot zborovodja v Operi Malmö ter je ustanovitelj in umetniški vodja komornega orkestra Camerata Sinfonica Austria.

Nejc Kamplet se na mednarodnih odrih uveljavlja kot eden najvidnejših mladih slovenskih pianistov. Glasbeno pot je začel na Konservatoriju v Mariboru, študij klavirja pa z odliko zaključil v Gradcu, ga nadaljeval v Hannovru, svoje znanje pa izpopolnjeval na mojstrskih tečajih po Evropi in svetu. Nastopil je kot solist z uglednimi orkestri doma in v tujini in sodeloval z vrsto priznanih mednarodnih dirigentov. Je prejemnik nagrad na številnih klavirskih tekmovanjih.

Valse interrompue ali Prekinjeni valček je značilno delo Danila Švare in velja za eno bolj prepoznavnih in virtuoznih orkestralnih del slovenskega 20. stoletja. Švara je skladbo napisal leta 1948, uvrščena pa je med plesne oziroma salonske kompozicije. Gre za razposajen valček z galantno virtuoznostjo, ki združuje nežnejše lirične teme in ritmično razgibane pasuse. Zaključek je energičen in virtuozen, kar skupaj ustvarja izrazito plesno in hkrati koncertno vzdušje.

Klavirski koncert št. 3 v d-molu, op. 30 velja za eno tehnično najzahtevnejših del klavirskega repertoarja, hkrati pa tudi za eno najlepših Rahmaninovih del. Ta je skladbo napisal leta 1909 in jo istega leta premierno izvedel v New Yorku kot solist. Delo je nastalo ob začetku njegove ameriške turneje in je postalo eno njegovih najbolj znanih ter tehnično zahtevnih del. Rahmaninov je koncert zasnoval v tonaliteti d-mola, ki jo zaznamuje dramatična in epska izraznost. Ta dramatičnost ni vidna takoj, saj se skladba začne z nežno melanholičnim Allegro ma non tanto. V njem se prepletajo izrazito kontrastne teme, od introspektivnih do mogočno zvenečih, njegova posebnost pa sta dve različici kadence, pri čemer se pogosteje izvaja krajša in tehnično hitrejša različica. Prvemu stavku sledi počasnejši in liričen Intermezzo (Adagio), ki prinaša bogato zvočno podobo z izrazito vlogo pihal ter izmenjavo med virtuoznim klavirskim delom ter umirjenimi orkestrskimi odseki. Skladba se zaključi z energičnim in virtuozno izjemno zahtevnim zaključnim stavkom Finale (Alla breve), v katerem se prepletajo kompleksne pasaže, lirične fraze in mogočni akordični poudarki. Simfonija št. 9 v e-molu, op. 95, »Iz novega sveta« izstopa po svoji tematski enotnosti, ritmični iznajdljivosti in čustveni izraznosti, zaradi česar ostaja eno najbolj cenjenih in pogosto izvajanih del v svetovnem simfoničnem repertoarju. Velja za eno najbolj priljubljenih in reprezentativnih del Dvořakovega opusa, saj združuje klasično simfonično strukturo s svetovnimi vplivi novega okolja, ki jih je avtor doživel v Ameriki. Dvořák je simfonijo zasnoval kot štiristavčno delo, v katerem se prepletajo klasična simfonična struktura in vplivi ameriške ljudske glasbe, zlasti afroameriških spiritualov in pentatoničnih lestvic. Prvi stavek Adagio – Allegro molto odpira simfonijo z močnimi temami, ki se kasneje pojavljajo v drugih stavkih, kar ustvarja občutek tematske povezanosti. Sledi Largo, počasnejši in liričen stavek z izrazito melodično linijo, ki odraža domotožje skladatelja. Tretji stavek Molto vivace prinaša energične ritme in živahno dinamiko, zaključni stavek Allegro con fuoco pa združuje pretekle teme v odločenem in dramatičnem zaključku.